Ko je mladi, uspešni podjetnik Andraž Gavez obiskal študente GEA College, je imel na zalogi toliko dobrih idej, zanimivih izkušenj in duhovitih domislic, da smo ga preprosto morali še enkrat povabiti v goste na poglobljen pogovor.
Ali bi lahko zaposlil koga, ki ne mara čokolade; zakaj verjame, da so vsi ljudje dobri in kako to, da se smatra zgolj za enega od zaposlenih ter še mnogo več, preberite v spodnjem intervjuju ali mu prisluhnite v spodnjem videu.
Začniva s sladkimi vprašanji. Eden vaših prvih večjih uspehov je bilo podjetje Moja Čokolada. Od kod ljubezen do čokolade in ideja za čokoladno podjetje?
Začelo se je tako, da sem svoje prvo podjetje odprl pri 19. letih, ukvarjali smo se s Facebook oglaševanjem. Nato sem odprl mini oglaševalsko agencijo, ki je delala za manjše naročnike (npr. za smoothie bar), pravzaprav smo bili bolj ali manj podizvajalci za različne oglaševalske agencije, zavarovalnice, banke itd.
Ampak vedno mi je šlo ‘na živce delati’ za naročnike. Nikoli mi ni bil všeč poslovni model ‘menjave časa za denar’, želel sem si drugačnega poslovnega modela – spletne trgovine. Ko sem iskal vsebino za spletno prodajo, sem slučajno naletel na nemško spletno trgovino, kjer si si lahko sestavil čokolado po meri, izbral različne vrste čokolade, posipe, napise itd. Ideja mi je bila zelo všeč, toda podjetje ni dostavljalo v Slovenijo. In ker takrat v Sloveniji ni bilo takšnega ponudnika niti spletne trgovine, sem se odločil, da bomo to postavili mi. In tako smo začeli – z idejo o čokoladnem Amazonu.
Kaj vas je motiviralo, da ste odprli lastno podjetje?
Predvsem želja, da bi lahko delal od kjerkoli in kadarkoli. ‘Remote’ delo me je vedno privlačilo. Na začetku sem si predstavljal, da mi nekoč ne bo treba delati – potem pa ti je čedalje bolj všeč to, kar počneš in te posrka vase. Še vedno pa je vrednota svoboda pri meni zelo visoko.
K vrednotam se bova še vrnila, a ostaniva še malce pri čokoladi – kateri okus je vaš najljubši?
Sicer nimam najljubšega okusa, mi je pa bolj kot kvantiteta pomembna kvaliteta, intenziven okus. Všeč mi je recimo temna čokolada z limeto ali s pomarančo oz. s citrusi, bela čokolada s sadjem, npr. jagodami … Sicer pa sem bolj ljubitelj namazov kot čokolade – recimo naš lešnikov namaz je ena A.
V naši ekipi sem sicer verjetno eden redkih, ki ne peče sladic, ampak raje kuha. Sem pa vseeno zelo rad v kuhinji.
Bi lahko zaposlili koga, ki ne mara čokolade?
Mi v bistvu smo zaposlili tako osebo, ki sicer ne da ni marala čokolade, ampak zelo ni marala jagod in peke … Že na razgovoru je povedala, da ne peče in se ne ukvarja s čokolado, ampak je imela zelo dober potencial. Zato smo jo vseeno zaposlili in že v roku 2-3 mesecev je začela veliko peči, za rojstni dan je dobila kuhinjskega robota in postala oboževalka čokolade, peke in slaščic.
Je pa to, da ima človek rad čokolado ali rad peče, gotovo 5 dodatnih pik na razgovoru. (smeh).
Imate zelo svež pristop do dela, 90% vaše ekipe dela od doma. Kje vidite prednosti dela od doma?
Verjetno tu izhajam iz sebe – zame je svoboda zelo pomembna vrednota. Primarno sem ustanovil podjetje zato, da lahko delam od kjerkoli in kadarkoli, kar ohranjamo še danes. Vsem zaposlenim sicer ni mogoče tega omogočiti, ker se ukvarjamo s fizičnimi izdelki in imamo že veliko skladišče, večina ekipe pa ima možnost dela ‘remote’. Sicer imamo pisarno v Ljubljani, kamor redno hodi zgolj en sodelavec in občasno še sodelavka.
Na samem začetku sem bil malenkost skeptičen, kako bo z remote delom ob širitvi ekipe, takrat priznam, da sem imel malo ‘mikromanagement’ razmišljanja, toda sčasoma se človek nauči zaupati ljudem, oni pa začnejo prevzemati odgovornost.
Čeprav bi bilo z vidika učinkovitosti podjetja morda celo boljše, da bi v kakšnem obdobju delali fizično skupaj (predvsem zaradi hitrosti komunikacije), pa ima delo od doma druge prednosti, kot je npr. prihranek vožnje itd. Naši zaposleni pravijo, da delajo več kot 9 ur dnevno, ampak se jim zdi to, da si lahko poljubno razporedijo čas, velik plus – npr. za obisk zdravnika, prevoz otrok itd. In čeprav jaz nimam otrok, meni tudi take stvari veliko pomenijo (smeh). Veliko mi pomeni, da mi ni treba zjutraj zgodaj vstajati.
Kaj je po vaše temelj dela od doma?
Ključ leži v vrednotah našega podjetja – to so zavzetost, odgovornost in odnosi. Odgovornost je glavna karakteristika, seveda izbiraš take sodelavce, ki to so in to čutijo, da lahko odgovornost postane kolektivna vrednota v ekipi in se jo resnično živi. Veliko delamo tudi na odnosih in komunikaciji med oddelki ter med posamezniki.
Kakšne pa so po vaše največje pasti dela od doma?
V primeru projektov, v katere je vpletenih več ljudi in kjer je komunikacija zelo pogosta ter hitra, se lahko pri ‘remote’ načinu dela hitro izgubi hitrost komunikacije ali pa pride do komunikacijskega šuma. Zaradi razlik med pogovorov v živo in ‘online’, imamo pri nas strogo pravilo – ‘over-communication’. To pomeni, da je vedno boljše napisati preveč kot premalo. Sicer pri novih zaposlenih pogosto opazimo, da jim je to v izziv, saj smo vsi navajeni hitre komunikacije – zato jih treniramo, da napišejo preveč in se ne izgubljajo informacije v prevodu.
V našem podjetju delamo od doma že 11 let in skozi leta vidiš, kako kljub temu, da ‘preveč’ informacij tebi kot pošiljatelju vzame več časa, prihrani osebi na drugi strani še veliko več časa. Summa summarum mislim, da je vedno boljše podati več informacij kot premalo, čeprav priznam, da je tudi meni to v izziv, ker smo pač nagnjeni k hitremu tempu.
Ker imamo zelo jasna pravila glede KPIjev, performansa itd., nikoli nismo imeli težav s tem, da kdo ne bi izpolnjeval svojih nalog. Vsak zase ve, ali je uspešen v izpolnjevanju nalog in vsak ima neko objektivno merilo uspešnosti, tedensko ali mesečno.
Kako ohranjate povezanost v svoji ekipi?
2x mesečno se cela ekipa, vključno s skladiščem, dobi na kosilu. 2x letno organiziramo športni dan in 2x letno imamo 2-dnevni team-building, kjer se sprostijo vse morebitne napetosti. (smeh)
Prvo podjetje ste ustanovili pri 19. letih in ste jih od takrat ustanovili že kar nekaj, da se vas je prijel tudi vzdevek ‘serijski podjetnik’ …
Vedno sem si želel imeti podjetje ali biti dovolj samostojen, da ne bi bil vezan na eno službo. V prvi vrsti je bilo zame ‘no go’ jutranje vstajanje, poleg tega nisem želel, da bi me skrbelo za preživetje, ker vseeno ne izhajam iz premožne družine ali povezav.
Seveda si vsi želimo lagodnega življenja, ampak sam nisem imel nikoli želje po bogastvu. Zato se mi je vedno zdelo boljše imeti dve podjetji, saj če eno ne uspe, bo pa drugo preživelo. (smeh)
Sicer pa mi ni uspelo čez noč. Kot pri vsaki novi stvari moraš najprej narediti prvi korak … ne greš takoj na maraton, ampak si najprej zavežeš vezalke. Veliko ljudi vidi le to, kako bodo pretekli 42 km, čeprav so še na točki 0.
Meni se še vedno zdi, da ni smisel v cilju. Jaz recimo cilja sploh nimam – ne glede števila zaposlenih ne glede prometa. Mi nimamo 3-letnega ali 5-letnega načrta. Imamo le letne napovedi, pa še to samo zaradi organizacije dobave in ekipe. Sploh je pa svet tako nepredvidljiv, da tudi če bi imeli načrte, bi jih vsako leto zgrešili. Sem pa vesel, da gremo vseeno vsako leto dlje kot leto prej.
Delujete skromno in z nogami trdno na tleh. Kako gledate na to, da ste idol našim študentom?
Oh, ne vem, če sem jim res idol … Če sem, super in sem vesel! Tudi meni je bilo kot študentu zelo zabavno in zanimivo poslušati zgodbe ljudi, ki so nadpovprečni ali so naredili kak korak dlje, vsak ima kakšno zanimivo zgodbo … ja, sem vesel.
Kdo pa navdihuje vas?
Nimam posebnega idola. Super se počutim v podjetniško usmerjenem klubu mladih in malo manj mladih – združenju YES, sem pa tudi jadralni padalec, zato mogoče navdih iščem bolj v tej sferi.
Nikoli nisem bil oboževalec nekoga. Ker velikokrat gledamo človeka skozi prizmo aktivnosti, ki jo izvaja, ne poznamo pa ozadja. Meni se zdi smisel v človeku kot celoti in če te navdihuje le ena stvar, ki jo človek počne, najbrž nima ravnotežja v življenju. Sicer tisto stvar počne zelo dobro, druge stvari pa zanemarja, saj mu zmanjka časa. Tako da težko rečem, kdo bi bil moj idol, verjetno dva moja prijatelja, ki imata dober balans med vsem. (smeh)
Vedno, ko vas poslušam, izpostavljate pomembnost vrednot, pomen zaupanja, prevzemanja odgovornosti, spoštovanja … kdo vam je predal te vrednote?
Starši. Pri nas doma nihče ni podjetnik, je pa mama pedagoginja, tako da imamo v družini čut za sočloveka. Tudi, ko sta se starša ločila, ko sem bil star 4 leta, sta se ločila na zelo lep način. Odnosi so se pri nas doma vedno poudarjali.
V primerjavi z drugimi podjetniki sem najbrž pogosto premalo strog, toda – to sem jaz. Mislim, da je to dovolj avtentično in da na ta način skozi čas spoznaš ljudi, ki to cenijo, vračajo in razumejo. Seveda na poti srečaš tudi ljudi, ki to izkoristijo. Ampak jaz sem večni optimist in mislim, da je boljše verjeti v to, da so vsi ljudje dobri, kot pa ravno obratno.
Je pa dejstvo, da podjetje ločujem od svoje osebnosti in karakteristik, nisem čustveno navezan nanj. Čeprav uživam v delu in imam rad ekipo, se vedno opominjam na to, da to nisem jaz in podjetje ni moja osebnostna lastnost. Zato tudi sebe smatram kot enega od zaposlenih, ki je nadomestljiv tako kot vsi ostali.