Ena na ena s Klavdijo Zimmer

19. 12. 2019

»Podjetniška miselnost nam pride prav na vsakem koraku, v vsakem obdobju in v vsaki situaciji.«

 

Klavdija Zimmer, študentka tretjega letnika na smeri Podjetništvo, je že v rosnih najstniških letih življenjskim izzivom pokazala zobe in se v želji po študiju veterine odpravila v Veliko Britanijo, natančneje v Manchester. Drzna in odločna narava ji je na otoku pomagala do novih izkušenj, nato se je vrnila nazaj in danes zaključuje študij pri nas. Kaj jo je gnalo, kako preskakuje izzive, kako doživlja podjetništvo in kaj jo čaka za vogalom naj me razkrila ob prijetnem klepetu.

Vabljeni k branju!

 

Zelo mladi ste se odpravili študirati v tujino. Kako se je vse skupaj odvilo? Bi danes mladim enako predlagali?

V srednji šoli sem čutila izjemno veliko potrebo ali celo nujo po izkušnji v tujini. Po zaključenem tretjem letniku gimnazije sem spakirala kovčke, v žep dala 200 evrov in odšla v Manchester, kjer sem želela študirati veterino. Starši so bili seveda zaskrbljeni, šola mi leto »dopusta« tudi ni odobrila, a želja po izkušnji v tujini je bila večja.

Vedela sem, da bo težko, saj sem se v Anglijo odpravila brez zaključene mature. Ko se danes ozrem nazaj, se velikokrat vprašam, če ni bila odločitev preveč »na glavo«. Danes vem, da sama sebe prej označim za nekoga, ki ima rad vse pod kontrolo in nič ne prepušča naključjem, kot pa spontano osebo. Sicer sem dobila ponudbo, da se vpišem na univerzo v Liverpoolu, kjer bi pridobila določeno stopnjo izobrazbe, enakovredno naši maturi ter tako lahko študirala, a sem v Anglijo prišla januarja, tako da bi tako ali tako morala počakati do oktobra. No, nekoliko manj kot leto dni sem opravljala priložnostna dela, živela popolnoma samostojno življenje in vse to je bila najboljša možna izkušnja. Po slabem letu sem se domov vrnila na dopust in se odločila, da šolanje vseeno nadaljujem tukaj.

Po prihodu nazaj sem dokončala srednjo šolo, uspešno opravila maturo, se vpisala na Zdravstveno fakulteto, kmalu prekinila in danes sem tukaj, pri vas. 🙂

 

 

Kaj vas je pripeljalo od Zdravstvene fakultete k nam?

Po maturi sem se vpisala na Zdravstveno fakulteto v Ljubljani, ker me je zanimal poklic zobne protetike. Kaj kmalu sem ugotovila, da me poklic ne bi izpopolnjeval in sem s študijem prekinila. Po posvetu s svojo mamo, ki je ekonomistka in zaseda zelo odgovorno delovno mesto v velikem slovenskem podjetju, sem ugotovila, da bi se morda morala preizkusiti prav na tem področju. Na tehtnico sem dala Ekonomsko fakulteto ter GEA College. Slednja je zmagala, saj me je predvsem prepričala smer Podjetništvo, ki jo študenti lahko izberemo že na začetku študija in seveda poudarek na v prakso usmerjenem načinu študija ter manjše študentke skupine.

Letos zaključujem svoje zadnje leto na GEA College in lahko trdim, da me je fakulteta spodbudila, da na vsakem koraku stremim k novim izzivom. Skušam biti pozorna na vse, kar se dogaja okoli mene in ugotoviti, kako bi lahko prispevala k rešitvi za določen problem. To mi je GEA vcepila v možgane in hvaležna sem za to.

Bi pa rada dodala, da se mi zdi, da se podjetništva pričnemo učiti prepozno. Super bi bilo, če bi ga že zelo zgodaj v srednji šoli poslušali, morda samo kot del nekega predmeta. Pa ne zato, da bi potem vsi postali podjetniki, voditelji, managerji in podobno, ne. Ampak podjetniška miselnost nam pride prav na vsakem koraku, v vsakem obdobju in v vsaki situaciji.

 

Nam lahko poveste kaj več o svojih podjetniških izkušnjah? 

Med študijem sem odprla osebno dopolnilno delo ter prodajala svoje unikatne reliefne slike na platnu. Prodajala sem jih neposredno ali pa preko cvetličarn in butičnih trgovin s podobnim programom. Predvsem sem si želela izkušnje podjetništva, in ker s to obliko niso bili povezani veliki stroški, sem se v dogodivščino podala. Čez nekaj časa sem ugotovila, da je prodaja preko drugih trgovcev zame precej draga in nesmiselna. Je bila pa to izjemno dobra izkušnja, saj sem bila »one man band« in tako dobila dober vpogled v posel. Sam sem izdelovala, sama tržila in sama prodajala. Postala sem veliko bolj sistematična, si beležila vse številke, ki so bile vpete v proces in na tak način iskala še bolj optimalne rešitve.

 

Kakšni izzivi vas pa čakajo danes, jutri?

Pravzaprav sem ravno postala del ekipe v novem podjetju. Moje delo bo praktično pokrivanje celotnega marketinga ter nabave in prodaje, tako da bo kar velik izziv in zalogaj. Se ga pa izjemo veselim. Vsaka večja odločitev, ki jo sprejmemo v življenju je priložnost za tako poslovno, kot tudi osebnostno rast. Je pa tudi moja diplomska naloga vezana na to podjetje, natančneje strategija znamčenja tega podjetja.

Mislim pa, da ne bom srečna, če se v prihodnosti ne preizkusim v povsem svoji podjetniški zgodbi. Doma imamo kar nekaj zemlje in se ukvarjamo z manjšo pridelavo določenih kultur. Sem tudi velika ljubiteljica živali, predvsem si nekoč želim imeti konje. Morda pa me celo zanese v kmečki turizem, kdo ve  🙂 . To imamo po očetu, ki je poleg redne zaposlitve izpeljal že veliko podjetniških idej. S svojim načinom razmišljanja mi je dokazal, da nobena ovira ni prevelika, če si na svoji poti vztrajen in predan.

 

Vi ste tudi dobro unovčili Študentski izziv, kajne? Se vam zdijo tovrstna tekmovanja dobra priložnost za študente in podjetja?

Ja, res je. Z ekipo sem se udeležila študentskega izziva za podjetje DUOL, kjer smo osvojili prvo mesto. Podjetje mi je nato ponudilo priložnost opravljanja prakse in z veseljem sem se odzvala. Delala sem v marketingu, z osredotočenostjo na organizacijo FSB sejma v nemškem Kölnu. Poleg tega mi je podjetje omogočilo, da sem se preizkusila tudi na nekaterih drugih področjih. Zagotovo je bila praksa pri podjetju DUOL najboljša delovna izkušnja do sedaj. Ko podjetje študenta sprejme na prakso, mu izkaže določeno mero zaupanja, saj študent podjetja ne pozna tako dobro. Takšno izkazano zaupanje vpliva na samozavest in to je res dobro. Želela bi si več tega.

Vse to se navezuje pravzaprav na prevzemanje odgovornosti, ki jo mladi premalokrat dojemamo kot nekaj pozitivnega in se ji ogibamo v velikem loku. Mislim, da bi morali najstnike soočiti z več odgovornostmi in izzivi, pa ne mislim tu pehanja za ocenami, pač pa bolj življenjsko oprijemljivimi. Mene je izkušnja v Angliji postavila pred dejstvo, da sem sama za vse. Če sem se že tako odločila, sem morala to izpeljati tako, da sem se znašla sama. Mladim bi svetovala, da če imajo možnost izkusiti delo ali študij v tujini, naj to zgrabijo z obema rokama. Je težko, a izkušnje so neprecenljive.
Študentski izziv se mi zdi odlična priložnost za vse udeležence pravzaprav. Predvsem pa je dobro, da se tkejo vezi med študenti in podjetji.

 

 

Pravite, da je vaša mami direktorica enega od večjih podjetij. Kakšna voditeljica se vam zdi, da je? Kakšna želite sama postati?

Vloga voditeljice v katerikoli organizaciji ženski najbrž ni najlažja. Poslovni svet je še vedno pretežno svet moških in potrebne so določene veščine, da nam, ženskam, uspe. Moji mami izkazujem izjemno veliko spoštovanje, saj vidim, kaj je do sedaj dosegla. Dobra voditeljica ima hrbtenico, moč in karizmo. Mi pa vsake toliko časa da izjemno uporabne in praktične nasvete iz sveta podjetništva, kot na primer, naj sestanek ne traja dlje od ene ure. Trdi, da je čas potrebno čim bolje izkoristiti. Tega se tudi jaz še učim  🙂 .

Sicer pa mislim, da je povezovalna in taka želim biti tudi sama. Zaveda se, da je vsak zaposleni pomemben, ter da ima podjetje s sto zaposlenimi tudi sto različnih karakterjev. Do vsakega moramo pristopiti na svojevrsten način, če želimo biti uspešni. Zaposlene bi želela vključiti v odločevalne procese in jih na ta način spodbuditi in motivirati, da delujejo kot celota. Podjetje ni le skupek oddelkov, ki so med seboj ločeni, temveč gre za celoto, ki skupaj raste. Bi pa poudarila še to, da se mi zdi izjemno pomembna sproščena klima v podjetju. Sama sem namreč imela priložnost delati v Escape room-u, kamor so podjetja prihajala na team-buildinge in šele tam sem videla, kaj to zares pomeni. Tam ni bilo hierarhije, vsi so bili enaki in zato tudi bolj sproščeni in povezani.

Dobro se mi zdi, da nas tudi na fakulteti na to pripravljajo, predvsem pri predmetu Kadri in organizacije. Ogromno poudarka dajemo na to, kako zaposlene povezovati, kakšno podjetniško klimo vzpostaviti, kako se lotiti nagrajevanja in tako naprej.

 

Katera panoga vas danes najbolj privlači?

Že od prvotne izbire študija me privlači zdravstvo. Del moje poti se bo zagotovo dotikal te panoge. Druga smer, ki me prav tako zanima, pa je že omenjena zgodba z očetom, za katero sem prepričana, da se bo skozi leta razvijala in bo del moje kariere. Kot delovno mesto v podjetju pa bi me trenutno najbolj zanimal marketing, saj sem po naravi zelo kreativna. Zato se veselim prihajajoče podjetniške poti, saj imam občutek, da bom dobila priložnost za nove poslovne in življenjske izkušnje.

 

 

Imate morda za konec kakšen podjetniško – študentski nasvet za generacije, ki prihajajo za vami?

Svetovala bi jim, naj bodo na svoji poti vztrajni, kamorkoli jih že ta ponese. Vem, da je včasih to izredno težko, a vseeno se je bolje spominjati kaj si ustvaril, kot pa katere priložnosti si izpustil. Pri tem pa ne smemo pozabiti na ljudi, ki jih na tej poti srečamo, saj so oni tisti, ki naše življenje obogatijo in naredijo polno 🙂 .

 

Social media & sharing icons powered by UltimatelySocial