Ena na ena s Petrom Roljičem

28. 11. 2019

»V podjetništvo me je pripeljala želja po dokazovanju, da zmorem.«

 

»Zamislite si, koliko generacij je živelo pred nami. Več tisoč babic in dedkov je moralo v nekem trenutku prekrižati svoje poti, da smo danes tukaj ravno mi. Zato sem toliko bolj prepričan, da ima vsak izmed nas v sebi prav poseben namen, smisel obstoja. Živimo v norem izobilju in to ne zgolj po lastnih zaslugah.« To so besede Petra Roljiča, 25 letnika iz 2. letnika Digitalnega marketinga, trenutno podpredsednika Študentskega sveta GEA College. Pravi, da je z vsakim porazom in premagano prepreko bližje odkritju lastnega namena.
S Petrom smo se pogovarjali o tem, kako se je kot dijak lotil izzivov, poslovnih priložnostih, ki so se ponudile in o spletu naključij, ki so ga pripeljale na GEA College.

Vabljeni k branju!

 

Zakaj ste se odločili za študij na GEA College?

Bolj kot ne je usoda tako hotela. Sprva sem po končani srednji šoli želel leto odmora, tako da o študiju nisem razmišljal. Prijatelj me je sicer nagovarjal, da se mu pridružim na GEA College, a me ni prav dosti zanimalo. V trenutku, ko sem zamudil prijavni rok, mi je pa postalo žal. Ne samo, ker že prej dobil veliko dobrih priporočil o fakulteti, temveč tudi zato, ker je ta prijatelj opisoval program Digitalni marketing z izjemnim navdušenjem.

Ker verjamem, da v življenju obstajajo ovire samo zato, da ti povedo, kako močno si neko stvar želiš, me je takrat preko socialnega omrežja kontaktirala punca, ki je osebno še nisem poznal. Dobila sva se na kavi, kjer sem ji povedal tudi za peripetijo s fakulteto in izkazalo se je, da ima tudi ona dobro izkušnjo s študijem tu. Dvomi so se razblinili, danes sem tu in Maji sem še danes neizmerno hvaležen.

 

 

Kaj vam je predstavljalo največji izziv pri prehodu iz srednje šole na fakulteto?

Nekaj razlogov, da je ta prehod težji in negotov, gre pripisati po mojem mnenju tudi šolskemu sistemu in vzgoji otrok, saj nas, ko pridemo v puberteto, nihče zares ne pripravi na obdobje po tem. Premalo je spodbujanja k razmišljanju, kaj nas zanima, kaj si želimo početi kasneje v življenju, učijo nas predvsem treniranja spomina. Einstein je nekoč dejal »Vsakdo je genij! A če sodiš ribo po njeni sposobnosti, da spleza na drevo, bo celo življenje verjela, da je neumna.«

Obenem pa imamo težavo tudi sami s sabo, saj mladi včasih ne kažemo dovolj zanimanja za prihodnost, in ko nas ta dohiti, zapaničarimo. Skratka, gre za občutljivo obdobje v odraščanju in odločitve, ki jih sprejemamo, so izjemnega pomena.

Moja osebna izkušnja s srednjo šolo je sladko-grenka. Ves čas sem se moral dokazovati v stvareh, ki me niso zanimale, s tem, da sem osvojil delovne navade, ki bi jih lahko tudi na področjih, ki me danes veliko bolj izpopolnjujejo.

 

Koliko mladih iz vaše družbe je usmerjenih v podjetništvo?

Sam se, moram priznati, precej rad obkrožam s podjetniško naravnanimi ljudmi, saj je to moja strast in jo rad delim in srkam od drugih. To je nalezljivo. Veliko mladih, ki jih osebno poznam, se je odpravilo na podjetniško pot. Ne vem pa kakšno je splošno stanje podjetniškega duha med mladimi.

A potrebno je razlikovati med tistimi, ki izhajajo iz družinskih podjetij in tistimi, ki začnejo popolnoma sami. Pa ne mislim, kaj je težje in lažje, a dejstvo je, da če odraščaš v podjetniški družini, imaš več možnosti, da boš podjetnik tudi sam.

Verjamem tudi v to, da so posamezniki, ki izhajajo iz revnejših družin, postavljeni pred bolj trnovo pot in se zaradi tega še bolj trudijo uspeti.

 

Kaj vas je privedlo do podjetništva?

Želja po dokazovanju, da zmorem. V srednji šoli sem namreč moral skozi kar nekaj zoprnih obdobij, ko sem moral boriti boj z mlini na veter in dokazovati, da lahko iz sebe nekaj naredim. Ocen nisem imel bleščečih, a to me ni ustavilo. Imel sem dve opciji. Da me kritike in dvomi ustavijo in ugasnejo ali pa da me spodbudijo. Odločil sem se za slednje.

Iskal sem priložnosti, kjer bi se lahko dokazal in kaj je boljšega od tekmovanj.(?) Ravno v tistem času se je v Kranju odvijalo tekmovanje za najboljšo idejo za aplikacijo za Netbox. S prijateljem sva razvila aplikacijo, jo prijavila na tekmovanje in zmagala. In tako se je pojavil tudi moj interes za ustvarjanje, podjetništvo, povrnil sem pa tudi vero vase, kar je bila v bistvu največja nagrada.

Pri šestnajstih letih sem ves čas razmišljal, kaj me zanima in mi šola tega ne ponudi. V tistem času so se pojavile aplikacije, ki so se prodajale kot vroče žemljice, danes seveda imamo poplavo tega in jim je tudi vrednost padla. Sicer se nimam za dobrega programerja, ampak sem pa poln idej in znam stvari prodati. Dobro, neke odmevne zgodbe takrat še nisem spisal, a vseeno mi je izkušnja dala nov uvid, odprla novo področje, ki bi me utegnilo zanimati.

Sem pa svoje prve evre zaslužil s prodajo glow-stickov (svetlečih zapestnic), ki sem jih v nekem supermarketu kupil po ceni 0,80 EUR, prodajal pa za 1 EUR, večinoma na Gospodarskem razstavišču. Tako mi je uspelo na večer včasih zaslužiti tudi do 100 EUR, kar je bilo za dijaška leta več kot super. Sem pa poleg evrov pridobil tudi veliko znanja o prodaji, kar mi še danes pride zelo prav.

Po opravljeni maturi sem se zaposlil v podjetju T-2, kjer sem se naučil komunikacije ter dela s strankami. To je bila odlična izkušnja, saj delo velikokrat ni najbolj prijetno, ti pa zagotovo odebeli kožo. Zato polagam na dušo marsikateremu mlademu, da se ga loti. Nato sem se pridružil še start-up zgodbi Shopster, kjer sem se predvsem naučil, kako identificirati izziv ter ga rešiti. Kasneje sem se lotil razvoja svoje aplikacije, ki je bila povezana z zabavo potnikov na letalih, vlakih ipd. A znanja nisem imel dovolj, da bi zgodba lahko zacvetela.

Nekoliko kasneje sem eno leto vodil ABC pospeševalnik, kar je bil ogromen izziv in hvaležen sem za priložnost, ki se mi je ponudila.

Skratka, prehodil sem že kar nekaj poti, a še zdaleč ne dovolj. 🙂 .

 

S čim se danes ukvarjate? Kateri podjetniški izzivi so pred vami?

Ravno v teh dneh na fakulteti sodelujem pri organizaciji zbiranja hrane in potrebščin za socialno ogrožene osebe pri dobrodelni organizaciji Anina zvezdica. Zelo bomo hvaležni kakršnekoli pomoči v obliki donacije hrane z daljšim rokom uporabe ali potrebščin v to namenjenih zbiralnih otokih v stavbi WTC ali Rotonda.

Sicer pa je eden bolj vznemirljivih projektov aplikacija, ki bo sicer zdaj čez zimo malo hibernirala, a jo pomladi najbrž pošljemo v svet. Gre za iskanje teniških partnerjev za rekreativne partije. Kaj več bomo lahko razkrili spomladi, ampak močno verjamem v ta projekt, tako da komaj čakam, da zima mine :-).

 

 

Očitno so aplikacije vaša strast?

Je, ampak ne njihov razvoj, ker nisem IT-jevec. Je pa, kot sem rekel, moje področje prodaja in poslovni modeli. Trenutno sem vpisan na smer Digitalni marketing, saj bi želim obvladati tudi to področje.

 

Če zaprete oči in si predstavljate sebe kot uspešnega podjetnika. Kaj vidite?

Trudim se živeti po načelu »po čem bi se me ljudje zapomnili, če bi danes umrl?«. Zato tudi ne stremim, ko pomislim nase kot podjetnika, k denarju. Saj vem, pride kot posledica, če si strasten in vztrajen in tako naprej. A če naredim projekcijo, sem vidim kot zadovoljnega, strastnega, radovednega podjetnika, ki gradi dobre odnose z zaposlenimi ter razvija produkte, ki družbi pomagajo. Ljudem želim ponujati rešitve, ki bodo njihova življenja olajšale.

 

 

Ste odraščali v podjetniškem okolju?

Sem mlajši brat izjemno podjetnega fanta, ki tako na slovenskem kot tudi na globalnem trgu postavlja smernice, predvsem v blockchain industriji. Dejan mi je v izjemno pomoč in ga doživljam tudi kot vzornika, saj je izjemen vizionar. Zelo sem mu hvaležen za ponujeno zaupanje in priložnost dokazovanja v obdobju, ko je imel samo idejo in veliko željo po spremembah. V podjetju sem ostal vse do realizacije in lansiranju globalnega produkta. Svojo karierno pot si želim ustvarjati v tujini in upam, da mi to v bližnji prihodnosti tudi uspe.

 

Kako skrbite za svoj razvoj?

Predvsem tako, da veliko berem ter se udeležujem najrazličnejših delavnic, tečajev in podobno. Trenutno se učim kitajskega jezika, ker bi rad bolje razumel kitajski trg. Močno verjamem, da je znanje najboljši kapital in vstopnica v svet.

 

 

Torej, naj vas nič ne ustavi. Ne slabe ocene, ne mnenje drugih, ne težke preizkušnje. Iz Petrove zgodbe se lahko naučimo, da rek kjer je volja, je tudi pot, še kako drži! 

Social media & sharing icons powered by UltimatelySocial