Ena na ena s Tamaro Žarn

26. 11. 2019

»Mladi podjetniki, ne se bati iti »all in«!

 

Tamara Žarn je druga generacija v družinskem podjetju, članica metodološke komisije pri projektu Gazela ter diplomantka GEA College – Fakultete za podjetništvo. Uživa v vodenju, raziskovanju družinskih podjetij in organizacijske psihologije, marketingu ter vzpodbujanju dobrih praks podjetij.
Poleg tega je še športnica, glasbenica ter popotnica. Pravi, da jo zaznamuje nenehna želja po učenju novih stvari in odkrivanju sveta.
S sogovornico smo se pogovarjali o trgovin(ic)i Foxboutique, butičnih trgovinah v Sloveniji, izzivih, ki jih prinaša trajnostno podjetništvo ter izkušnjah v tujini.

 

Kako ste prišli na idejo za Foxboutique?

Tako kot se včasih rado dogodi v podjetništvu, je bil tu splet okoliščin. Avgusta 2018 se nam je ponudila priložnost za prevzem trgovinice Foxboutique. Maloprodaja je bila za naše podjetje, Reklame Žarn, popolnoma novo področje, ki smo ga sicer vedno želeli raziskati, saj večino našega poslovanja poteka z ostalimi podjetji. Je bila pa to izjemno lepa priložnost, da tudi širša javnost izve za nas. Nato se nam je pridružila še družinska članica, ki je prodala delež svojega podjetja in svoj know-how prinesla k nam.
Nas je pritegnila zgodba Foxboutique, saj so večino izdelkov sami izdelali in to je kupcem zanimivo. Danes je zgodba še nekoliko drugačna, saj smo zelo trajnostno naravnani s poudarkom na lastni proizvodnji. Ko smo prevzeli vajeti, sem si namreč vzela pol leta časa samo za raziskovanje, učenje in nabiranje informacij. Podrobno sem preučevala kupce, ki so nas obiskovali, njihove želje, navade in tako iskala odgovore na vprašanje, kako se lahko izboljšamo. Danes iščem materiale po celem svetu, kar je precejšen izziv, a če želimo slediti svojim vrednotam, ni druge poti.

 

V čem je Foxboutique drugačen od konkurence?

V tem, da delamo in proizvajamo vse sami. Imamo svoje unikatne designe in trajnostne izdelke. Smo tudi izjemno agilni, hitro odzivni. To se mi zdi ključnega pomena, še posebej za majhna podjetja. Je pa res, da moramo ves čas razmišljati, kaj bo aktualno čez nekaj let, ker današnji asortiman zagotovo več ne bo tako vznemirljiv kot je danes. Ves čas moramo osveževati ponudbo.

 

 

Dr. Mitja Pirc (DMS) pravi, da je zaradi konjunkture in porasta turizma, povpraševanje po butičnih, specializiranih trgovinah vse večje. Lahko potrdite? Kje še vidite priložnosti za rast?

Absolutno. Vsi omenjeni ekonomski premiki so botrovali temu, da kupci niso več tako zelo cenovno občutljivi in so pripravljeni plačati nekoliko več za zgodbo, ki se jih dotakne. Da ne omenjam turistov, še posebej zahodnih. Oni imajo čisto poseben odnos do naše lokalne proizvodnje. Povsem jih obnorijo izdelki, ki so avtohtoni in s porastom turizma v Ljubljani se seveda to pozna tudi na prometu.
Si pa želim(o) Foxboutique razširiti še na splet, snujemo namreč spletno trgovino, ki bo zelo kmalu zaživela. Poslovalnice želim odpreti tudi v tujini, ker verjamem v naš format in poslovni model. Smo namreč izjemno agilni, ne ustvarjamo zalog, zato lahko trgovino hitro postavimo in »poženemo«. Tudi v B2B segmentu smo lahko močni, tako da tu vidim še veliko priložnosti.
V zadnjem času se bolj kot na turiste osredotočamo na slovenskega kupca, ki nam je seveda najbolj pomemben in blizu, saj so meseci v letu, ko turistov pač ni. Tu imamo še nekaj izzivov, a zaradi naše ponudbe ne dvomim, da nam ne bi uspelo.

 

Lastniki manjših trgovin se pogosto počutijo preobremenjene zaradi hitro spreminjajočega se poslovnega okolja ter vedno večje konkurence, predvsem Amazona. Imajo pa manjši trgovci veliko prednost, ki je noben veliki, dobro stoječi, tehnološko ali kapitalsko podprt trgovec nima, in to je oseben stik. Kako pomemben se vam zdi? 

Oseben stik se udejanja ne le skozi prodajalca s kupcem, ampak tudi z vključitvijo kupca v lokalno skupnost. In ravno vključenost je morda tu najpomembnejša. Ljudje imamo radi občutek pripadnosti, občutek, da prispevamo. V naši trgovini res veliko damo na pravi prodajalčev pristop in v tej smeri ves čas izobražujemo naše punce. Moja desna roka, Barbara, veliko ve o psihologiji potrošnika in je neprecenljiv vir koristnih informacij in znanja. Skupaj opazujemo rezultate in lahko potrdim, da se rezultati poznajo. Težko sicer govorim za ostale trgovine, ampak imam občutek, da imajo podobne izkušnje. Mi kupce tudi vprašamo po željah, kar je seveda v neki ogromni trgovini in supermarketu nemogoče in prednost majhnosti je ravno fleksibilnost ter takojšnja reakcija na kupčevo željo, kar pa seveda prinaša boljšo uporabniško izkušnjo. Prav tako imam željo, da bi v prihodnosti finančno in drugače prispevali lokalni skupnosti.

 

Prihajate iz družinskega podjetja (Reklame Žarn), kjer danes skrbite za ključne mednarodne stranke. Kaj ste od tam prenesli v Foxboutique oziroma česa ste se kot podjetnica naučili v trgovinici?

Razlika je predvsem v tem, da sem v Foxboutique na nek način sama oziroma sem osvobojena družinskih vezi. Da ne bo pomote ali pa da se ne bi napačno razumelo, izjemno rada delam v našem družinskem podjetju in staršema se imam za zahvalit, da sem danes to, kar sem. Podedovala sem očetove podjetniške gene, mamino natančnost in imam ves čas potrebo po raziskovanju, odkrivanju, preizkušanju. A sčasoma me je zamikalo iti še malo na svoje. Rada imam izzive, imam veliko interesov in bila je to odlična priložnost zame, da se preizkusim. Tudi izrazim se lahko drugače, po svoje in to daje občutek drugačne kreativne svobode.

 

 

Ste kdaj občutili breme, da ste hči direktorice ali direktorja? So na vas ostali v podjetju kaj drugače gledali?

Predstavljam si, da bi lahko bilo, a sama tega nikoli nisem občutila. V našem podjetju sem poprijemala za različna dela že od svojega otroštva oziroma mladinskih let. Starša sta me vzgajala v podjetniškem duhu, rasla sem skupaj s podjetjem in nič mi ni bilo podarjeno, tako da razlogov za kakršnekoli slabe občutke glede tega ni. Danes v podjetju skrbim za komunikacijo s tujimi kupci za razvojne projekte.  

 

Prodajate slovenske izdelke. Se vam zdi lokalno in trajnostno podjetništvo še vedno prihodnost ali je končno postalo sedanjost? Vidite še kje priložnosti?

Po mojih izkušnjah se o tem preveč govori in premalo živi ali izvaja, kakor želite. Mislim, da še vedno preveč podjetij ignorira pomembnost trajnosti in prevečkrat ostanejo le pri besedah. Dobro se sliši, ljudje »trznejo« in potem se ustavi. Želela bi si, da se bo v prihodnje to spremenilo.
Dejstvo pa je, da smo potrošniki vedno bolj občutljivi na poreklo produktov, na zgodbo, ki stoji za njimi, na materiale, na ogljikov odtis, ki ga produkt pušča in tako naprej. To bo podjetja prisililo, da bodo resno razmislila o teh izzivih.
Pa da ne bom slišati preveč kritična. Ni se lahko obnašati okolju prijazno, trajnostno. Ves čas moraš biti na preži, ves čas moraš iskati materiale, ki so žal še vedno dragi. Bom tiskal na recikliran papir? Bom uporabljal eko barve? Bom uporabljal certificirane materiale?
Tu je potrebno sistemsko spremeniti stvari, politika se mora vključiti in tako naprej. Ne moremo kazati s prstom zgolj na nas, trgovce.

 

Danes ste torej direktorica svojega podjetja. Kakšna voditeljica ste?

V prvi vrsti si želim graditi dober odnos s svojimi zaposlenimi. Želim jim omogočiti okolje, v katerem se bodo počutili varne, in ki jih bo navdihnilo. Pustiti jim želim dovolj prostora, da se izrazijo. Se pa ves čas učim in rastem, tako da upam, da se razvijam v pravo smer. Biti voditelj je izjemno odgovorno in tega se zavedam.

 

Katere tri nasvete bi dali mladim podjetnikom?

Bodite radovedni! Raziskujte globoko in široko. Ni dovolj samo, da imate idejo. Raziščite jo do obisti in jo realizirajte. Druga stvar je mreženje. Pojdite ven, spoznajte ljudi, ki mislijo podobno in še pomembneje, ki mislijo drugače. In zadnja stvar, naj podjetništvo postane način življenja. Ne se bati, iti »all in«, moraš dati celega sebe v to, če želiš premikati gore.

 

Zakaj ste se odločili za GEA College?

Že med srednjo šolo sem razmišljala, kje bi nadaljevala z izobraževanjem. Imela sem tri ideje, in sicer prevajalstvo, psihologijo ter podjetništvo. No, ko sem to povedala staršem, je oče povabil družinskega prijatelja, ki pozna GEA College in mi je povedal, kaj vse lahko tu pričakujem. Odločitev je nato hitro padla in vesela sem, da je tako.   

 

 

Toronto Business Academy. Kako pomembna je lahko izkušnja v tujini za mlade?

Zelo pomembna. Bila sem tudi na izmenjavi v Nemčiji. V Torontu je bilo sicer veliko bolj intenzivno, ker sem bila tam čez poletje. Spoznala sem ogromno ljudi v zelo kratkem času. Predvsem sem videla podjetniški svet, ki ga tu ne moreš. Enostavno je vse večje in se ne da primerjati. Po drugi strani pa sem se vrnila z občutkom, da nikoli ne bi zamenjala tisto okolje za našega.

 

Imate poleg podjetja sploh še čas za karkoli drugega?

Sem članica metodološke komisije pri projektu Gazela. Udeležba mi je v zelo kratkem času prinesla veliko novega znanja in poznanstev. To je definitivno projekt, pri katerem sem stopila iz cone udobja in bi na kratko povzela, da so lahko razna udejstvovanja zunaj svojih podjetij ravno tako pomembna kot izkušnja v tujini. Povsem drugačna izkušnja, ki mi omogoča, da nekako prispevam k slovenskemu podjetništvu in zelo sem hvaležna zanjo.

 

Za konec. Kaj je najlepšega pri podjetništvu?

Svoboda. Rada sem kreator svoje usode in podjetništvo mi to omogoča.

 

Ste tudi sami kreatorji svoje usode? Raje čakate na priložnost ali ste v stalnem iskanju le te? Kakorkoli boste odgovorili, želimo vam velik kup poguma, da greste »all in«.

 

Social media & sharing icons powered by UltimatelySocial