Ena na ena z Jako Kavčičem

25. 10. 2019

»Sam se dobro zavedam, da ne vem vsega in se rad posvetujem z ekipo.«

 

Jaka Kavčič je bil v otroštvu prepričan, da se bo ukvarjal z elektrotehniko. A pristal je v avtomobilskem sektorju, ki ga v različnih oblikah spremlja že celo življenje. Danes je generalni direktor Summit Avto d.o.o., ki je pooblaščeni prodajalec in serviser vozil Ford (edini Ford Store v Sloveniji) ter pooblaščeni serviser vozil Volvo, Jaguar in Land Rover. Njegov moto, ki se ga drži tudi v poslu, je če želiš hitro, pojdi sam, če želiš daleč, pojdi skupaj in se ga drži tudi v poslu. »Če nimaš ekipe, ki ti sledi, verjame in te podpira je težko uspeti«, še dodaja.

Med pogovorom smo se dotaknili voditeljstva, sprememb v podjetju, odnosa z lastniki, ki prihajajo z daljne Japonske in izobraževanja. G. Kavčič pravi, da je najboljša šola življenjska šola. Edini izpit, ki ga moraš opraviti je, da se pobereš, ko padeš. Ni pomembno kolikokrat. Na koncu je najbolj pomembno, da ostaneš človek.

 

Kakšna je bila vaša pot do generalnega direktorja Summit Avto?

Dolga 🙂 . No, zagotovo zelo zanimiva, bi rekel. Šolske klopi sem namreč zapustil v srednji šoli ter hitro našel delo v avtomehanični delavnici gospoda Francija Podgorška. Tri leta sem se kalil in spoznaval branžo ter se ob usmerjanju g. Podgorška postavil na pravo pot. Sem pa ves čas vedel, da moja prihodnost ne leži tam, imel sem druge, večje načrte.

Nato sem odšel v Autocommerce za skladiščnika. Boste rekli, da to ni ravno korak naprej, a vseeno, vedel sem, kaj želim. Po dveh letih dela sem se vpisal še na Trgovsko šolo, saj sem začutil vzgib in potrebo po izobraževanju. Po Trgovski sem opravil še z Ekonomsko šolo ter se vpisal na Ekonomsko fakulteto. V vsem tem času pa sem v Autocommerce napredoval od skladiščnika, do prodajalca nadomestnih delov, servisnega svetovalca, prodajalca vozil ter vodje rabljenih dostavnih in težkih tovornih vozil. Pot me je nato vodila še v neka druga podjetja, a to je že potem daljša zgodba.
Na Summit Avto sem želel predvsem zaradi velika izziva. V tistem času je bilo namreč slišati precej negativnih zgodb okoli tega podjetja. Mene pa so ravno te zgodbe motivirale. Ko sem namreč prišel v podjetje, smo izjemno težko pridobivali nove kadre in vsem, ki so nas zavrnili, sem želel dokazati, da lahko tok dogodkov obrnem v pravo smer. In to, lahko trdim, da nam je uspelo. Kot primer, lansko leto smo bili finalisti v projektu Zlata Nit.

Seveda brez podpore lastnikov z Japonske (korporacija Sumitomo), ki so sicer zelo zahtevni, obenem pa izjemno korektni in pošteni ne bi šlo. Sem bil pa pozitivno presenečen, da sem v tem podjetju spoznal cel kup krasnih sodelavk in sodelavcev, ki danes soustvarjajo zgodbo Summita. Kar nisem mogel verjeti, da lahko isti ljudje ob drugačnem vodenju delajo tako drugače, bolje. Predvsem pa z zanosom in veliko pripadnostjo podjetju.   

 

Zakaj ste se odločili za GEA College?

Za GEA College sem se odločil predvsem zaradi ljudi, ki jih izjemno cenim, tako poslovno kot osebno in so prišli z GEA College. Oni so najboljša referenca, najboljši glasnik. Celo pozanimal sem se pri nekaterih, kakšno izkušnjo so imeli. V klopeh GEA College je sedela kopica danes uspešnih ljudi.

Sicer sem se, ko sem bil na Summit Avto, že izobraževal, in sicer sprva v Tokiu, na kratkem izobraževanju Global Leadership Management, kamor so me povabili nadrejeni. No, za nameček sem imel še to srečo, da so isti ljudje v meni prepoznali potencial ter me kot enega redkih »ne-Japoncev« nominirali za šolanje na švicarski IMD (mednarodni inštitut za management), kjer sem doživel izjemno izkušnjo.

Da sem se pa vpisal nato še na GEA College, sta pa poleg referenc »krivi« predvsem radovednost ter vodilo, da se moramo ves čas razvijati ter se učiti. V tistem času sem namreč svojo partnerko nagovarjal, da zaključi s študijem ter napiše diplomo. No, tako sem tudi sebe v bistvu nagovoril, da se usedem v študentsko klop. Moram reči, da sem imel predvsem izjemen odnos s predavatelji, s katerimi sem pogosto delil svoje izkušnje.

 

 

Omenili ste, da je bil eden od vaših nadrejenih na začetku vaše poti zoprn. Kaj ste mislili s tem? Na GEA College bomo namreč vedno več govorili o voditeljstvu, zato vas tudi sprašujem.

To ni bil nekdo, ki bi bil manager, ki bi ljudi znal voditi, jih motivirati in tako naprej. On je pač izhajal iz pozicije moči, delil naloge ter ni dovolil, da bi zaposleni izražali svoja mnenja. Tisto kar je velel, tistega si se držal. Demokracija ni obstajala. Mislim, da je pristal na tej funkciji, ker je bil že dovolj dolgo v podjetju in mu je to pač pripadalo. Pač, stara šola, kaj naj rečem 🙂

 

Kakšen voditelj ste? 

Veste, navkljub temu, da sem generalni direktor, gredo zasluge za naše uspehe ekipi. To je treba nujno poudariti, ker 100% drži. Imam dva krasna tesna sodelavca, direktorico prodaje Katarino Meglič ter direktorja poprodaje Tadeja Gerič, ki sta moja podaljšana roka oziroma roki. Trdim, da tvorimo vrhunski tim in je podjetje tudi zaradi tega uspešno.

Sam se dobro zavedam, da ne vem vsega in se rad posvetujem z ekipo. Večino stvari dorečemo skupaj. Pridejo seveda situacije, ki so strateško pomembne podjetje in je potrebno prevzeti odgovornost in takrat sem jaz na potezi, da rečem bobu bob.

Mislim, da imam dobro razvit čut za sočloveka. Vsem zaposlenim je mar za nas, za sodelavce, konec koncev za družbo. Imamo precej akcij, ki krepijo naše vezi in tudi delujejo v dobro družbe pa tega nikoli ne komuniciramo navzven. Ne počnemo tega za boljši PR, temveč ker resnično želimo biti družbeno odgovorni.

Sem pa ob prihodu v podjetje pred dobrimi petimi leti doživel precejšen šok. Namreč ugotovil sem, da je z večino ljudi, ki so delali tu, vse v redu. Zakaj torej ni bilo pričakovanih rezultatov? Zakaj je bila klima slaba? No, na koncu vedno pridemo do znanega reka, ki v večini primerov drži in pravi, da riba smrdi pri glavi. V našem primeru se je to potrdilo kot resnično, zamenjali smo nekaj ljudi in čez čas ugotovili, da taisti ljudje, ki so v podjetju tudi 20 let, kar naenkrat delajo povsem drugače in se med seboj izjemno dobro razumejo. Dovolite, da delim eno anekdoto, ki je ne bom nikoli pozabil in dobro oriše našo klimo. Konec aprila 2016 je v Ljubljani zapadel sneg in prav nihče ga ni pričakoval, ljudje so bili povečini že na prvomajskih počitnicah. Varnostna služba je tistega petka obvestila Tadeja Geriča, da se je protitočna streha pričela posedati in že nevarno preti delu avtomobilov. Tadej je obvestil mene in skupaj s Francijem Podgorškom sva se odpravila v podjetje preveriti situacijo. Ta je bila veliko slabša od pričakovane in potrebno je bilo urgirati. Tisti večer sem sodelavcem poslal sms s fotografijo stanja ter jih pozval na pomoč naslednje jutro, tiste pač, ki lahko. Ob petih zjutraj smo se zbrali. Praktično vsi so prišli, nekateri celo z dopusta. In to je znak, da se ljudje v podjetju počutijo dobro, da ga imajo radi ter čutijo pripadnost.     

 

Obstaja recept za dobrega voditelja? Sotiris Karagiannis, bodoči MBA predavatelj na GEA College, pravi, da se voditelj ne rodi pa tudi izšolati ga je težko. Kaj bi menite?

Recept žal ne obstaja. Strinjam pa se s tezo g. Karagiannisa, da se voditelj ne rodi. Tudi naučiti se je tega težko. Morda nekaterih kompetenc, morda nekaterih prijemov ipd. Celostno pa zagotovo ne. To moraš imeti v sebi, moraš si želeti, moraš imeti v prvi vrsti dobro razvit občutek za delo z ljudmi, moraš si želeti jih navdihovati in tako naprej. Predvsem pa je pomembno, kaj te do tistega trenutka življenje nauči in koliko si se pripravljen še naprej učiti. Jaz ne verjamem, da bi mi uspelo v tem podjetju premakniti stvari na bolje, če ne bi imel svojih življenjskih izkušenj. Predvsem slabih. Iz teh se naučim, česa vse ne smem početi in to je odlična šola.  

 

Jaka Kavčič

 

Lahko torej strnete nekaj kompetenc, ki ji po vašem mnenju dober voditelj potrebuje?

Začel bi kar pri razvitem socialnem čutu. Ta se mi zdi izjemnega pomena. Seveda je nujno tudi znanje. Neka osnovna znanja o ekonomiji, financah in tako naprej so nujna. Pripravljen moraš biti del ekipe, ne smeš se odmikati od ljudi, ampak se jim približevati.  

 

Kako pa je z vašimi nadrejenimi, nadzorniki, ki prihajajo z Japonske? Se tudi v voditeljskem oziru odražajo medkulturne razlike?

Jaz razlik nisem tako zelo močno občutil. G. Yamagata, ki me je zaposlil v podjetju, je zelo evropsko orientiran. Veliko časa je preživel v Evropi, tako da to okolje dobro pozna. Obenem pa sem prvih šest mesec imel pomočnika, gospoda Ona, ki je bil nekako moja vez do japonske kulture in ljudi. Ogromno sem se naučil od njega in zato lažje dostopal do Japoncev.
Japonska je posebna dežela s posebnimi ljudmi. To mislim v pozitivnem smislu, seveda. Kar sem sam opazil je, da tam vlada veliko spoštovanje senioritete. Pa ne gre za leta, temveč za staž, ki ga imate v družbi oziroma v podjetju. Lahko ste mlajši po letih, a ste v podjetju dlje časa in vas bodo zaradi tega tisti s krajšim stažem spoštovali že zaradi tega. Ne bi na tem mestu iskal vzporednic z nami, saj smo si preveč različni. Pa to ne pomeni, da ne moremo uspešno sodelovati. Nasprotno.
Bi se pa rad še malo obregnil ob Slovenijo, če dovolite. Veste, kjerkoli sem bil, naj si bo to daljna Azija ali pa ZDA, vedno sem naletel na kaj slovenskega. Priznam, da sem vedno ponosen, ko vidim kakšen slovenski produkt ali pa storitev v tujini. Še posebno, če gre za tako cenjene izdelke, kot si izpušni sistemi Akropovič ali pa igralne rulete podjetja Interblock. A Slovenci tega nikakor ne uspemo pokazati. Ne znamo se potrepljati po prsih ali ramenih in si reči: »Tole je naše, tole je dobro!« Upam, da bomo mlajše generacije managerjev in podjetnikov to znale malo bolje narediti in v svet poslati še boljšo sliko o Sloveniji, predvsem pa s podporo naše domovine in našega naroda. Zdi se mi namreč, da so mnogi uspešni Slovenci v tujini bolj cenjeni, kot doma, kar je rahlo žalostno.    

 

Kaj bi se v podjetniškem smislu Japonci lahko naučili od nas in obratno?

Mi bi se zagotovo lahko naučil korektnosti, poštenosti in spoštovanja. Do delodajalca, zaposlenih, okolja in družbe nasploh. Mi pa bi Japonce pa tudi ostale lahko naučili prilagodljivosti in iznajdljivosti. Saj veste, kot narod smo se morali vedno bodisi prilagoditi bodisi se znajti in to je močno vplivalo na to, kakšni smo danes. Kot taki tudi hitreje sprejemamo odločitve.    

 

Kakšna je prihodnost vaše branže?

Moj odgovor utegne biti nekoliko drugačen, kot ga morda pričakujete 🙂 . Osebno mislim, da razvoj v električna vozila, v car-sharing in podobno ne bo šel tako hitro, kot predvidevajo. Stvari se bodo spremenile, a malo dvomim, da tako kmalu in v takem obsegu. Nerad napovedujem, skrbim sicer, da v podjetju sledimo vsem spremembam in smo aktivno vključeni v njih, a imam svoje pomisleke.  

 

Foto: Žiga Intihar

 

Do sedaj še nismo govorili o t.i. življenjski šoli in veseli nas, da je nanjo opozoril g. Kavčič. Tudi ta je pomembna in vpliva na to, kakšni smo in kakšni želimo biti. In, kot je dejal g. Kavčič, korak k napredku je zagotovo tudi, ko si priznamo, da ne vemo vsega. 

 

Social media & sharing icons powered by UltimatelySocial