Ena na ena z Milanom Šebaljem, OECO

24. 09. 2019

Milan Šebalj: Uspešen slovenski podjetnik “novopečenim” toplo priporoča, da obiščejo GEA College!

 

Skoraj bi postal inženir gradbeništva, a pristal je čisto nekje drugje. Sledil je svojim sanjam, svoji viziji in zdaj jih uresničuje, pravi. S svojo inovacijo – PlinOKlin skrbi za varnost udeležencev v prometu, saj slednji poskrbi, da so plinske jeklenke med prevozom vedno pri miru. To lahko potrdimo tudi sami, saj omenjeno zagozdo tudi sami uporabljamo.
Kako od spletnega marketinga do orodjarske industrije, kako težki so lahko začetki in kako nagrajujoče je, ko jih uspešno prebrodiš? Kako mu je delo v očetovem podjetju odgovorilo na vprašanje, česa v življenju ne želi početi in še mnogo drugih zanimivih stvari, nam je v intervjuju za GEA College razložil Milan Šebalj iz podjetja OECO d.o.o..

 

Nam lahko prosim opišete svoje podjetje oziroma podjetja, v katerih aktivno delujete?

Sem lastnik oziroma solastnik in direktor podjetij OECO in OECO CPS d.o.o., imam pa tudi solastniški delež v podjetju Oro plastika d.o.o., a pri slednjem sem nekoliko manj prisoten. Podjetje OECO, ki sem ga ustanovil leta 2013, je sicer registrirano pod marketinško in oglaševalsko dejavnostjo, saj sem se prav v tej panogi kalil, v zadnjih letih pa smo podjetje preusmerili v orodjarsko industrijo.  

 

Zakaj preusmeritev?

Pred petimi leti sem pričel sodelovati z ORO skupino iz Postojne, v kateri so podjetja ORO Plus d.o.o., ORO met d.o.o, ORO S d.o.o. ter ORO orodjarna d.o.o., ki izdelujejo orodja za brizganje plastike, orodjarski material oziroma orodne plošče ter obdelave le-teh. Skratka, orodjarska industrija. No, jaz sem začel z iskanjem strank za izdelke omenjenih podjetij na Balkanu, v Nemčiji, Franciji in Avstriji ter zaračunal posredniško provizijo.
V orodjarski industriji sem se znašel bolj ali manj po naključju. Vpeljal me je moj mentor Janez Suša, ki je ustanovitelj ORO skupine. Predstavil me je direktorjem podjetij iz skupine, s katerimi smo se nemudoma ujeli in pričeli sodelovati. Razložili so mi, kaj počnejo ter kaj potrebujejo. Iskali so namreč to, kar iščejo vsa podjetja – stranke. 

 

 

Dejali ste, da vaši podjetniški začetki segajo v marketinške vode?

Ja, res je. Moji pričetki segajo v leto 2009, ko sem pričel s takrat zelo vročim Google oglaševanjem. Kot absolvent gradbeništva sem se skupaj z ženo preselil v Ljubljano in pri priči poiskal zaposlitev. V nekem podjetju se mi je ponudila priložnost in pograbil sem jo. A po nekaj mesecih sem ugotovil, da to lahko počnem tudi sam oziroma v svojem podjetju. Delo je težko, tudi zoprno včasih, saj ves dan kličeš ljudi in jim ponujaš storitev. No, skratka, odločil sem se, da odprem svoj s.p., se prijavil na razpis za subvencijo ter tako pričel svojo podjetniško pot. Zavihal sem rokave in se lotil dela. Od tisočih »ne-jev« se je zgodil tudi kakšen »ja« in to je bilo dovolj, da sem vztrajal. Delal sem od doma, potreboval sem le telefon in računalnik. Vse skupaj je trajalo 4 leta.
To je bilo obdobje po gospodarski krizi in podjetja so zelo pazila, kam so vlagala svoja sredstva. No, da sem se znašel v teh vodah je botrovalo tudi dejstvo, da sva z današnjo ženo, s katero sva se spoznala med študijem gradbeništva v Barceloni, znašla v, za mlade pare, nezavidljivi situaciji.
Po opravljeni praksi v Barceloni sva prišla živet v Slovenijo k mojim staršem. Po mesecu dni sva se odločila, da želiva živeti pod svojo streho, v Ljubljani. Ravno ta želja oziroma potreba je »terjala«, da sem poprijel za prvo delo, ki se mi je ponudilo. Ana Lucia v gradbeništvu ni in ni dobila dela, tako da je bilo najino preživetje odvisno od mojega zaslužka. Vztrajati sem bil enostavno primoran in danes sem vesel, da sem.
Malo kasneje sem se lotil še prodaje oziroma trženja spletnih strani. Na študentski servis sem poslal oglas, da iščem izdelovalce spletnih strani, kar je vodilo do povezav z različnimi podjetji, s katerimi smo kasneje skupaj poslovali.  

 

Vse to zelo diši po podjetniškem duhu oziroma miselnosti. Menite, da ste jo imeli v sebi še preden ste se odločili za študij gradbeništva ali ste jo zbezali na plano kasneje?

V mladih letih nisem vedel, kaj bi rad počel v življenju. Vse kar mi je bilo jasno, je to, da želim nekoč postati poslovnež. Prvi razlog za to najbrž izvira iz domačega okolja, saj je oče poslovnež, vodi namreč manjše gradbeno podjetje. Drugi razlog pa najbrž izvira iz mene samega. Vedno sem iskal svoje poti, se preizkušal na različnih področjih. Kot študent sem se lotil različnih del, tudi za tekoči trak sem šel. Delovne navade sem pridobil skozi delo v gradbeništvu, saj sem v očetovem podjetju vsake počitnice delal kot gradbeni »kelner«. To pomeni, da sem mojstrom nosil orodja, čistil gradbišče in podobno. Slednja izkušnja je vplivala predvsem na moje zavedanje, česa ne želim početi [smeh]. Nisem se videl na gradbišču, pa čeprav so bile te izkušnje zlata vredne.
Skratka, imel sem svojo vizijo, kar se mi je zdelo pomembno. Želel sem hoditi po svoji poti, odgovarjati sebi. Za nič drugega nisem hotel slišati.

 

Vaša trenutna strast je najbrž izdelek plinoklin. Kako je prišlo do ideje in razvoja?

Ta zgodba ima svoje začetke iz časa, ko sem postal direktor Oro plastike. Takrat je mož moje svakinje, ki sicer nima podjetniške žilice, je pa inovator, prišel z nekaj idejami, kaj vse bi lahko iz plastike izdelovali. Ena od teh idej je bila tudi zagozda za varnejši prevoz plinskih jeklenk. Sama ideja me je pritegnila. Začel sem raziskovati trg, da bi lažje ocenil, kakšna potreba po taki rešitvi obstaja. Nato smo naredili prototip, ki pa še ni odgovoril na vsa vprašanja. Bilo je še nekaj prostora za izpopolnitev, ugotovili smo namreč, da mora zagozda med prevozom ostati na mestu – ne sme se premikati.
Z nekaj koraki smo te težave odpravili in kmalu dobili tehnično brezhiben izdelek. Nato sem izdelek predstavil vodilnim predstavnikom podjetja Petrol d.d., ki so ga z navdušenjem sprejeli. Takrat smo se odločili za investicijo v orodje, da lahko pričnemo s proizvodnjo. Torej, od prvega prototipa do prve dostavljene pošiljke Petrolu, je minilo leto dni. Danes s Plinoklinom zalagamo več prodajalcev plinskih jeklenk, kot so Petrol, Mercator Tehniko, OMV, Butan plin, MOL, Ina Slovenija, skratka v Sloveniji ni bencinske črpalke, ki ne bi ponujala PlinOKlina. Želimo pa seveda prodreti tudi v tujino, kar nam trenutno zelo dobro uspeva.
Rad bi posebej poudaril varnostni vidik PlinOKlina. Menim celo, da bi izdelek moral biti vključen v obvezno opremo v avtomobilu. Zakon namreč pravi, da jeklenko v osebnem vozilu lahko voziš, a jo moraš ustrezno zavarovati. In tu nastane problem. Kaj pomeni, da jo moraš ustrezno zavarovati? Kako to doseči? Nihče si verjetno ne želi, da bi zaradi nenadnega zaviranja prišlo do hude nesreče zaradi neustrezno zavarovanega prevoza jeklenke v kabini avtomobila. Če pride do trka, je lahko še veliko huje.
Različni nepritrjeni predmeti pri trku ob hitrosti zgolj 50 km/h imajo namreč precejšnjo udarno silo ob naše telo. Mobitel z maso 0,3 kg denimo, nas udari s silo 16,5 kg, dežnik z maso 0,7 kg nas udari z 38,5 kg, prenosni računalnik z maso 1,5 kg pa s kar 82,5 kg. Ob takšnih silah trka predmetov ob naše telo lahko utrpimo usodne poškodbe.
Prav zaradi tega je potrebna preventiva pred kurativo! Predvsem bi radi spremenili navado ljudi, da plinske jeklenke ne prevažajo več v kabini, ampak v prtljažnem prostoru avtomobila – seveda ustrezno zagozdene. Ne vem, ali se zavedate, koliko jeklenk se v Sloveniji proda? Okoli milijon letno – kar je ogromno.
PlinOklin ni samo varen, je tudi praktičen. Sam ga namreč uporabljam tudi za prevoz vrečk, ki jih prinesem iz trgovine ter kot zagozdo za vse cilindrične produkte in škatle oziroma zaboje ki jih prevažam.

 

 

Kaj je najpomembnejša stvar, ki se je v zadnjem letu zgodila v vašem podjetju oziroma poslovnem življenju?

Dva dogodka bi omenil. Prvi je, da smo v podjetju OECO d.o.o. dobili dva nova razvojna dobavitelja za avtomobilsko industrijo oziroma dva pomembna kupca, s katerima smo si še bolje utrdili položaj na mednarodnem trgu. S tem se je tudi utrdil odnos z dobaviteljem na Kitajskem, kar je zelo pomembnega značaj. Drugi dogodek pa je izdelek podjetja Oeco CPS d.o.o PlinOKlin, ki bi lahko spremenil navade ljudi. Da z inovacijo lahko spreminjaš svet na bolje, je zame ključnega pomena. Želim prispevati k varnejšemu svetu in PlinOKlin je vsekakor korak v to smer. Če se bo v ta projekt vključila še država, pa še toliko bolje.  

 

 

Za koliko ur je vaš dan prekratek?

Za nič [smeh]. Ni prekratek. Zdi se mi pomembno, da imaš balans, da dela in opravkov ne prelagaš na kasneje. Sam vse naloge opravljam sproti, danes je namreč na voljo tehnologija, ki nam omogoča, da veliko dela lahko opravim kar preko telefona oziroma na daljavo. Internet in mobilna telefonija zelo olajšata vse skupaj. Prav ta balans mi omogoča, da preživim tudi veliko časa s svojimi otorci in družino.  

 

Ste tudi vodja v podjetjih. Kakšno odgovornost čutite ob tem? Kakšen vodja bi rekli da ste?

Nikoli nisem poglobljeno razmišljal, kakšen vodja sem. O tem sem sicer prebral kar nekaj knjig, a večina mojih potez, mojih vodstvenih lastnosti pravzaprav prihaja iz notranjega občutka. Moja prva naloga, ali pa glavna, če se pravilno izrazim, je motivirati zaposlene. Motivirati, da postanejo boljši, bolj zadovoljni, da v sebi poiščejo draž in vznemirjenje za delo. Ključna pri vsem tem je komunikacija. Kot vodja moram vedeti in sprejeti, da je vsak človek drugačen, da drugače reagira v različnih situacijah, da jih drugače doživlja. Ne moremo vsi delovati po istem kopitu. Rad si vzamem čas za pogovor, rad ugotovim, kaj vsakega posameznika motivira in mu skušam priti naproti. Seveda, ne mislim, da moramo vodje postati psihoterapevti, a ljudje na delo prihajajo iz svojih intimnih, osebnih okolij, kjer vedno obstajajo tudi težave in teh ne morejo kar odrezati. 

 

 

Kaj razumete pod “zgodbo o uspehu”?

Ko sem prebral The Strangest Secret, Earla Nightingale-a, sem bistveno bolje razumel, kaj naj bi uspeh pomenil. Ali pa sem si vse skupaj prevedel tako, kot ustreza moji filozofiji. Torej, zame je uspeh progresivno sledenje dobro zastavljenemu cilju. Ni pomembno, kaj smo si postavili za cilj. Nekdo želi postati odličen kuhar, kdo drug bi bil učitelj v osnovni šoli, tretji želi s svojim podjetjem ustvariti milijon evrov do svojega 40. leta – ni pomembno. Pomembno je, da tem ciljem vsak progresivno sledi.  

 

Ste po tej definiciji uspešen?

Da, mislim, da sem. Sledim svoji viziji in ta proces me osrečuje. 

 

 

Kje se vidite čez 5 let? 

Še vedno si želim početi to, kar počnem danes. Seveda ob določeni rasti podjetja, saj želim biti še bolj prisoten na globalnem trgu. V roku petih let bi želel 50 zaposlenih v podjetju OECO CPS.
Moram omeniti, da mi je PlinOKlin dal nov zagon in željo po novih inovacijah, tako da že razvijamo nove ideje. Veliko izzivov nas še čaka. Glede na to, da se ukvarjamo s plastiko, se je namreč potrebno s problemom plastike v svetu soočiti danes. Mene osebno moti, ker okoli nas vsak dan nastaja veliko nove plastike. Pri podjetju OECO d.o.o. stremimo k načinom, kako reciklirati in kako biti bolj prijazen do planeta. Na nas, podjetnikih, ki imamo znanje je, da naredimo korak v pravo smer. Ravno sedaj v podjetju razvijamo PlinOKlin iz reciklirane plastike.

 

Kakšno vlogo ima GEA College v vašem podjetniškem življenju?

Težava novopečenih podjetnikov ni obdobje, ko ni denarja, ampak, ko denar je. Takrat namreč lahko storiš mnogo napak, še posebej, če nisi podučen oziroma nimaš znanja s tega področja. V preteklosti, na izobraževalni poti nisem prejel nobenega podjetniškega znanja, nisem bil podkovan v financah, računovodstvu in podobno. GEA College se je zame zato zdela najboljša izbira in tudi izkazala se je kot taka.
Novopečenim podjetnikom bi toplo priporočal, da obiščejo GEA College, saj iz lastnih izkušenj lahko povem, da sem zdaj boljši in samozavestnejši pri opravljanju svojega posla.
Za študij sem se odločil iz dveh razlogov. Prvi je, ker zaradi svoje podjetniške poti, študija gradbeništva v preteklosti nisem uspel dokončati, ker pa sem si želel nekega zaključka v tej smeri, sem se raje odločil za študij podjetništva na GEA College-u. Drugi razlog pa je želja po aplikativnem znanju. Želel sem se namreč izobraziti na svojem področju, ga bolje razumeti, pogledati v kotičke, ki jih še nisem odkril in seveda spoznati ljudi, ki se soočajo s podobnimi izzivi. Ravno ta del se mi je morda zdel najpomembnejši. Izjemno veliko trdnih vezi sem stkal s sošolci, z nekaterimi kujemo skupne načrte, vsi skupaj pa si medsebojno pomagamo. Skupnost predavateljev in študentov, ki jo opažam med študijem ima neverjetno moč in veliko težo. 

 

 

 

Kako od težkih začetkov do izpolnitve želja? Sogovornik ima recept. Sledite svoji viziji, ne ustrašite se ovir, zajemite zrak in ostanite trdno prepričani vase. Milan Šebalj je bil v tem zelo dosleden in upamo, da bo s tem navdihnil tudi koga od vas.

 

Social media & sharing icons powered by UltimatelySocial