Ena na ena z Urhom Markljem

21. 01. 2020

»Kot mladi podjetniki se ne smemo ustrašiti neuspeha, moramo vztrajati in si dovoliti biti drzni!«

 

Urh Markelj je študent tretjega letnika na programu Podjetništvo in nekdanji športnik, ki se ne ustraši nobenih izzivov. Verjame, da ideje in uresničene besede lahko spreminjajo svet na bolje. Bodoči podjetnik, ki se podaja na trg s svojim produktom. Vrednote in izkušnje, ki jih je pridobil v športu s pridom prenaša v podjetniški svet.

Z Urhom sva govorila o njegovem času v tujini in študiju športnega managementa, poslovni ideji, ki jo z ekipo »kuhajo«, drznosti, pogumu in še marsičem.

 

Nekaj časa ste se navduševali nad športnim managementom, če se ne motim? Kako ste prišli v stik s to panogo?

Sem bivši športnik, hokejist natančneje. Moj namen je bil poskrbeti za uspešno tranzicijo po koncu hokejske kariere v športni management. Veljal sem za precej perspektivnega hokejista in pot me je zelo zgodaj odnesla v tujino. Svojo hokejsko pot sem začel v Kranju, potem pa sem pri petnajstih letih odšel v Celovški KAC. A na izobrazbo nisem pozabil. Obiskoval sem srednjo šolo, kjer imajo tudi smer športnega managementa in z veseljem sem jo izbral. V Celovškem KAC-u sem ostal tri sezone, potem pa sem zaradi poškodb in vse težjega usklajevanja obveznosti v šoli, prišel do spoznanja, da preneham s hokejem in se raje osredotočim na izobrazbo. Kot vsaka pomembna odločitev v življenju, tudi ta ni bila lahka, vendar mi ni žal, da sem se tako odločil.

Po končani srednji šoli sem pridobil licenco za športnega managerja, v Avstriji imajo to zelo dobro organizirano pod okriljem Bundes-Sportsorganisation (BSO). Športni management me je takrat zelo zanimal, a za nadaljnji študij se vseeno nisem odločil, saj sem imel drugačne cilje. Je pa športni management zelo zapleten posel, tako da sem se raje usmeril v podjetništvo.

 

 

Usmerili ste se torej v podjetništvo. Razvijate tudi svojo podjetniško idejo, če prav razumem?

Res je.  Ampak naj začnem najprej pri izobraževanju. Po vrnitvi iz Avstrije sem namreč iskal poslovno šolo, ki bi mi v podjetništvu ponudila osnovo, na kateri lahko gradim. Tako sem našel GEA College, kjer zaključujem tretji letnik Podjetništva. Hitro sem ugotovil, da mi GEA College to lahko nudi in vesel sem, da sem se tako odločil. Moja pričakovanja so bila skoraj v celoti izpolnjena.

Za podjetništvo idejo pa bi se rad zahvalil predavatelju dr. Andreju Pompetu, kjer smo v sklopu meni zelo ljubega predmeta Ustvarjalnost in inovativnost v podjetništvu, kovali poslovne ideje.

 

Nam lahko poveste kaj več o tej ideji?

Ne bi rad razkril preveč podrobnosti. Sicer sem pa mnenja, da je ideje potrebno deliti, da dobiš različne povratne informacije in tako testiraš potencialen trg. Po mojem mnenju je naša ideja to fazo že prestala. Lahko pa povem, da razvijamo sredstvo za krepitev rastline.  Sprva smo lahkomiselno razvijali pesticid, vendar smo se zaradi toge zakonodaje raje preusmerili v sredstvo za krepitev rastlin.  Trenutno se produkt imenuje Jajocid. Naša vizija je, da z majhnimi koraki spremenimo problem v rešitev. Verjamemo, da lahko s pomočjo inovativnih prijemov spremenimo obstoječe stanje na področju ekološkega vrtnarjenja. Sicer pa sem prišel do ideje tako, da delim ljudi na tiste, ki jemo jajca in tiste, ki jih ne. In mene je zanimalo, kako bi ti dve skupini združil. To je bil tudi moj pitch (predstavitev, ang.), s katerim sem zmagal na Solveathlon-u, tekmovanju iz krožnega gospodarstva, se pravi, da iz odpadka narediš uporaben izdelek. Izkušnja je bila odlična, saj sem z mentorji in udeleženci idejo prediskutiral, nabiral povratne informacije, kritike, pohvale, smernice in to je ključnega pomena, ko se odpravljaš na podjetniško pot.

Torej, kot športnik sem pojedel zelo veliko jajc, in ker je nastalo zelo veliko odpadkov oziroma jajčnih lupin, sem pričel razmišljati, kam z njimi. Jajčne lupine so uporabljale že naše babice za mešanico za zalivanje vrta, ampak mi bi radi dodali določene snovi, ki bi izboljšale kemično sestavo.

Upam, da bomo v roku leta dni uspeli izdelek lansirati na trg. Moja naloga je koordinacija projekta in vodenje. Iščem načine, kako bi lahko čimprej pršili do trga. Seveda sem časovno omejen, delam namreč še v dveh podjetjih, kot rečeno zaključujem študij in vse to zahteva svoj čas in ob tem se zavedam, da odlični projekti terjajo svoj čas. V primeru uspešnega lansiranja pa boste še zagotovo slišali za nas.

 

 

Vam podjetništvo teče v krvi ali ste prvi v družini, ki ste se tega lotili?

Imam ga zapisanega v genih, saj imamo družinsko podjetje, ki trži in servisira pekarsko opremo. Sem vključen v zgodbo, tako da imam kar nekaj priložnosti se česa naučiti. Svojega očeta izjemno spoštujem, saj je podjetje pred dobrimi tridesetimi leti ustvaril iz nič in je tudi zaradi tega moj vzornik. Naučil me je tudi predvsem delavnosti in poštenosti.  Prav tako spremlja razvoj moje podjetniške ideje ter mi kdaj pa kdaj svetuje.

 

Kako razumete podjetništvo? Kako ga dojemate?

Na podjetništvo gledam skozi prizmo igre. Ne nujno samo športne. Igra, kjer se moraš zabavati, ti mora biti všeč, igraš po pravilih in se trudiš zmagati. Ni pomembno koga. Lahko tudi svoja pričakovanja, prepreke, strahove, vseeno je. Bistveno je, da v tem procesu uživaš, se učiš, se razvijaš, ter da ti na koncu ostane »v ustih dober okus«. Če ti pa ne, pa vztrajaš naprej, seveda. Tako kot pri vsaki igri, kajne? Je pa podjetništvo, za razliko od športa, primerno za vsakega. Lahko se ga naučimo, bistveno je, da smo radovedni, da razmišljamo izven okvirjev.

Mene je šport, še posebej hokej naučil vztrajnosti, zmagovalne miselnosti in timskega duha, tako da mislim, da sem za igro podjetništva, če se lahko tako izrazim, dovolj dobro pripravljen.

 

Na kaj bi opozorili sovrstnike, ko se odpravljajo na podjetniško pot? Kaj jih, po vašem mnenju, največkrat ovira na tej poti?

Morda strah pred neuspehom. Veste, že v šolskih klopeh nam povedo, da napake niso sprejemljive. Tega se človek morda navadi in sprejme kot normo, ampak vsi se moramo zavedati, da so napake odlična priložnost, in da ni konec sveta, ko do njih pride. Ključno je, kako potem reagiramo. Kot mladi podjetniki se ne smemo ustrašiti neuspeha, moramo vztrajati, moramo si dovoliti biti drzni, če zares verjamemo v svoj produkt in vase. Kam pa bi prišli, če bi ves čas samo zmagovali?:)

 

 

Hokej je, kot ste že omenili, ekipni šport. Vsaka ekipa potrebuje kompetentnega voditelja, če želi biti uspešna. Kakšno izkušnjo imate z voditeljstvom v športu ter drugod, morda celo v podjetništvu?

Imel sem to srečo, da sem v mlajših selekcijah dobil priložnost biti kapetan ekipe, kar je na nek način vodenje. In če pomislim za nazaj, sem se precej razlikoval od svojega trenerja, ki je ves čas izhajal iz pozicijske moči, kar sicer do neke mere lahko razumem. A meni to ni bilo blizu, morda tudi zato, ker sem bil praktično še otrok. Pravzaprav sem bil popolno nasprotje svojemu trenerju. Menim, da moraš za dobrega voditelja vzpostaviti dvosmerno komunikacijo in zaupanje. Kot v šoli, tudi on ni dopuščal napak, jaz pa mislim, da so napake nujna sestavina na poti k uspehu. Kako drugače naj se človek česa nauči, če ne stori napake? Sem pa sicer tudi v svoji podjetniški skupini na fakulteti vodja, za kar so me izbrali kolegi in kolegice, in mislim, da se prav dosti v tej vlogi nisem spremenil od hokejskih dni.

Dobro se počutim v tej vlogi, morda mi je pisana na kožo in rad bi ostal v njej. Tako se tudi v bodoče vidim kot voditelj podjetja. Želim si biti voditelj z integriteto, mislim, da je to najbolj pomembno. Želim biti sposoben videti dva koraka naprej, znati postaviti cilje in ekipo voditi v to smer.

 

 

Biti mlad in obenem drzen se sliši kot nekaj samoumevnega, pa je res? Dovolimo si biti pogumni, dovolimo si storiti napako več, kot pravi Urh in morda nas to popelje do kakšne male zmage več!

 

Social media & sharing icons powered by UltimatelySocial