Ena na ena z Boštjanom Kozoletom, Evrosad

06. 09. 2019

»Jabolko ne pade daleč od drevesa!«

 

Naslov morda najbolje zaokroži vsebino, ali pa vsaj njen del, pogovora z direktorjem podjetja Evrosad, Boštjanom Kozoletom. Podjetnik, sadjar, bivši rokometaš, ki je še vedno vključen v šport, gurman, ljubitelj vin in navdušenec nad potovanji. Dan bi marsikomu bil prekratek, njemu ni. Se zna organizirati, pravi. In tako tudi deluje.
Kakšna je prihodnost kmetijske panoge, jo bodo obiskali roboti? Kako se boriti proti podnebnim spremembam in tveganjem, ki jih prinašajo? Kakšno vlogo ima GEA College v njegovem življenju?

 

Kakšno je leto 2019 za Evrosad? Kaj se je zgodilo v 2016 in 2017, ko so prihodki in investicije močno upadle?

V obeh letih smo utrpeli močni pozebi. V 2016 smo imeli 75 odstotni izpad pridelka, kar je za marsikoga lahko pogubna številka. A še preden smo uspeli zadihati, je prišlo leto 2017 z njim kar 95 odstotni izpad. Promet je močno upadel, a smo z mnogimi ukrepi še vedno poslovali pozitivno.
Promet v letošnjem letu je v močnem porastu, saj se naš portfelj širi in bogati. Zdaj imamo dogovor z lokalnim zelenjavarstvom za trženje njihovih izdelkov, pridobili smo ekskluzivno pogodbo za prodajo najboljših kivijev na svetu z Nove Zelandije, imamo pa tudi linijo svojih sokov. Bi pa želel izpostaviti še viljamovko ZIMA, ki je na prestižnem mednarodnem tekmovanju IWSC v Londonu prejela zlato medaljo. Gre za izjemno redko priznanje za slovenske pijače na tekmovanju, ki velja za oskarje med alkoholnimi pijačami. Več kot 400 svetovnih strokovnjakov ocenjuje pijače iz več kot 90 držav sveta, postopek ocenjevanja pa traja več mesecev, tako da smo izjemno ponosni na ta dosežek.
Trenutno smo sredi drugega največjega obsega investicij, prvi je bil pred desetimi leti, ko smo zgradili sortirno – pakirni center. Zdaj pa je, ravno zaradi dogajanj v letih 2016 in 2017, na vrsti investicija v namakalni in oroševalni sistem. S tem imamo vedno vsaj del pridelka zagotovljenega.
Ob tem pa smo v Kostanjevici še posadili prvi sadovnjak češenj z mrežo proti toči in folijo proti dežju. Tik pred obiranjem češenj namreč dež ne sme priti v stik s sadežem. Jeseni nameravamo tu v neposredni bližini posaditi še hruške in slive, tako da investicij nam ne manjka. To je naš odgovor na krizne čase. 

 

V Sloveniji imamo veliko družinskih podjetij oz. podjetij, v katerih vodenje prevzame nova generacija. Kako je to potekalo pri vas? Kako drugačno je zdaj vodenje podjetja?

No, najprej bi želel poudariti, da če ne bi bilo GEA College, jaz tu danes najbrž ne bi sedel. Namreč, oče je postavil pogoj, da v kolikor želim prevzeti vodenje podjetja, moram najprej diplomirati. Oče je naposled odšel, bolj formalno kot ne, v pokoj in tako sem jaz prevzel vajeti. Še vedno je prisoten v podjetju in to mi ustreza, saj sva si tako različna, da se odlično dopolnjujeva. On je agronom, sadjar, jaz ekonomist. On vidi stvari na svoj način, jaz na svojega, a presek je v večini primerov dober. Tako da, prehod ali prenos štafetne palice, če se lahko športno izrazim, je bil mehak. Saj se spreva, seveda, a vedno potem pogovoriva in upoštevava nasprotni stališči. Kaj bo pa naprej, z mojim naslednikom, pa ne želim razmišljati predaleč. Sin se je odločil za študij ekonomije, poletno delo bo opravljal pri nas, a nanj ne želim pritiskati s pričakovanji. Bomo videli, kako se bo odvilo.

 

Boštjan in Ivan Kozole

 

Vaš oče, Ivan Kozole, je leta 1995 kot takratni direktor Mercatorjevega agrokombinata Krško dobil ukaz, da sadjarsko dejavnost ukine. S tem se ni strinjal ter se odločil za svojo pot. Je Evrosad nastal iz potrebe ali iz priložnosti?

Ja, takrat so bili to res veliki sistemi in so se ves čas ukinjali, spreminjali ali kako drugače preoblikovali. Moj oče je dobil ta ukaz, ki pa mu ni bil po volji. Verjel je v prihodnost in priložnost v sadjarstvu in se je odločil za samostojno pot. Verjel je, da lahko z drugačnim pristopom naredi korak naprej. Tako da moj odgovor bi bil, da obojega malo. Tako priložnost, kot potreba. 

 

Kaj pa je vaš prihod prinesel v podjetje?

Moj prvi študij je bil študij prava, sicer ga nisem dokončal, a vseeno sem se kot študent v podjetju kar precej ukvarjal z vprašanjem denacionalizacije. To je bilo moje področje, saj smo prejemali veliko zahtevkov, ki smo jih morali urejati. Leta 1998 se je tedanji kolega iz komerciale delno upokojil, jaz pa sem dobil priložnost prevzeti izvozni oddelek. Sprva sem se ukvarjal s hrvaškim trgom, kjer sem naredil zelo razvejano mrežo. Ključen je bil vstop Slovenije v EU. Takrat sem iskal poti do angleškega trga, na katerem smo prisotni še danes. Nekaj časa je bila glavni trg Romunija, kamor danes ne moremo več izvažati. Prav tako Rusija, Belorusija ter Baltske države. Vse to so bili moji projekti.

 

Pravite, da ste se kot mladenič videl v športnem managementu. Od kod ta želja?

Od malih nog sem igral rokomet, tako da sem s športom povezan že celo življenje. Pri 18-ih sem aktivno športno pot zaključil, nato pa počasi prevzel tehnično vodenje kluba. No, v tistem času se je v košarkarskem svetu razvila zelo zanimiva zgodba, ki jo je pisal Interier Krško, ki je takrat resno ogrozil ljubljansko Olimpijo. Sicer pa se mi je na področju upravljanja ali vodenja športnega kluba ponudila priložnost, ko je isti sponzor prevzel še rokometni klub Krško, s pogojem, da jaz postanem direktor kluba. In to je bila moja prva resna poslovna izkušnja. Nato so se mi začela odpirati določena vrata, možnosti, med drugim sem imel priložnost, da bi se podal v športno managerske vode kot agent oz. zastopnik igralcev. No, na koncu sem se vseeno odločil, da začnem karierno pot tu, kjer sem danes. Potem sem se iz športa umaknil za nekaj let, pravzaprav do leta 2007, ko me je takratni župan pregovoril, da postanem predsednik rokometnega kluba Krško, obenem pa sem postal član predsedstva Rokometne zveze Slovenije. Zdaj pa že kar nekaj let opravljam funkcijo podpredsednika zveze. Moram povedati, da je moja vloga pri RZS zelo pomembna za sproščanje od vsakdanjega dela, hkrati pa je sodelovanje z ekipo, ki ima veliko željo po uspehu zame močan dodaten motivacijski naboj za poslovno delo.

 

 

Kako vidite mlajše generacije v podjetništvu? Pravite, da vaš sin zdaj opravlja tu počitniško delo.

Nekega zelo izoblikovanega mnenja ne morem imeti, ker jih ne poznam veliko. Sicer velikokrat slišim, da je ta generacija takšna in drugačna, a sam mislim, da je ne gre podcenjevati. Nove generacije imajo nove izzive, nove tehnologije oblikujejo njihove vsakdane. Ampak še vedno bo vsaka generacija dala izjemne podjetnice ali podjetnike in niti malo se ne bojim za prihodnost našega gospodarstva. Potrebno jim je dati prostor, potrebujejo priložnost. Mi skrbimo, da v podjetje vabimo tudi mlajše, saj doprinesejo svežo energijo. 

 

 

Kako v podjetju upravljate s tveganji? Kaj na vaše procese pravzaprav najbolj preži?

Mi se soočamo z dvema dejavnikoma tveganj, prvi so izjemne podnebne spremembe, drugi geo-politični pretresi. Naj se najprej dotaknem slednje. Ruski embargo (prepoved uvoza sadja) leta 2014 nas je namreč zelo pretresel in je popolnoma spremenil krvno sliko sadjarstva v Evropi. Posledice bodo trajne, to si upam trditi. No, naš odgovor na to je bila skupna akcija sadjarjev »Jejmo slovenska jabolka«. No, potem je tu še primer Poljske kot največje pridelovalke jabolk, ki je s presežki pridelkov preplavila evropski trg in poskrbela za znatno znižanje cen in posledično kakovosti. Skratka, politika zelo vpliva na dinamiko v naši panogi in ves čas moramo biti pripravljeni na spremembe in prilagoditve.
Drugi dejavnik pa so seveda podnebne spremembe. Odkar sem prisoten v podjetju, zdaj je že 23 let, lahko trdim, da so te spremembe izjemno velike. Nevihte s točo so vse pogostejše in morali smo poiskati ustrezno rešitev. In smo tudi jo, imamo namreč mreže proti tej nevšečnosti. Sicer ne vemo še, kako se bodo mreže odzvale na zares velike ledene krogle, za zdaj to povprečno veliko točo lepo ustavijo.
Druga težava, s katero smo se morali spoprijeti iz naslova podnebja pa je pozeba, ki nam jo je leta 2016 in 2017 zelo zagodla. To rešujemo s sistemom oroševanja. Pri tem postopku namreč sadovnjak orosimo ter ustvarimo recimo temu umeten dež. Ko temperatura zraka pade pod ničlo, se ta voda ohlaja in sčasoma zamrzne in to po vsej rastlini. S tem ustvarimo ščit oziroma ledena prevleka Proti višjim temperaturam se bomo pa najbrž morali boriti z nekoliko drugačnim načinom pridelave. 

 

V Ormožu ste pridelavo prestrukturirali v ekološko. Zakaj ste se za to odločili? Smo potrošniki pripravljeni za ekološki sadež pripravljeni plačati več in ste tu videli priložnost?

Resnica deloma seveda leži tudi v tem, seveda. A to ni edini razlog. Pridelavo je bilo zaradi razmer na trgu potrebno diverzificirati. Potrošnja ekološkega sadja je v Sloveniji še vedno relativno nizka. Nismo kot Avstrijci ali Skandinavci, ki tega zaužijejo precej več. Torej s 116 hektari, ki jih imamo v Ormožu, seveda ne pridelujemo ekološkega sadja zgolj za neposredno potrošnjo, ampak gre za partnerstva z določenimi podjetji, ki to sadje uporabljajo v svoji predelavi. Fructal ga uporablja na primer za otroško hrano, podjetje Mirovita iz okolice Žalca pa ga uporablja za sušenje.
Sicer bi pa rad še nekaj poudaril. Naša pridelava je zelo zelo blizu ekološki ali organic (ang.), če želite, pridelavi. Smo v samem svetovnem vrhu in to skeptikom z veseljem kadarkoli dokažemo. V drugi fazi vegetacije uporabljamo namreč izključno ekološke pripravke. Zelo ponosni smo na dejstvo, da pridelujemo potrošniku zelo zdrav sadež.

 

Boštjan Kozole

Je ugodna lega s klimatskimi pogoji vaša konkurenčna prednost?

Pred podnebnimi spremembami je to zagotovo držalo. Čeprav, kakor se hecno sliši, nekaterim gredo podnebne spremembe v prid. Kot primer lahko navedem Anglijo, ki je pred leti pridelovala praktično neužitna jabolka. Danes pa se je temperatura toliko dvignila, da so pogoji pri njih zdaj bistveno boljši. Imamo pa še nekaj idej, kako bi lego oziroma naravne vire, ki so nam tu na voljo bolje izkoristili in bili tako še bolj okolju prijazni, a za to bo potrebna konec koncev tudi politična volja. 

 

Kdo je vaša konkurenca? Ali obstaja sodelovalnost med konkurenti v vaši branži?

Če začnem z drugim vprašanjem, vsekakor ne dovolj. Še vedno smo nekoliko nespametni. Misliti, da če bomo prodali svoj izdelek za 2 centa ceneje, da bomo prehiteli konkurenco, je napačno. V interesu bi nam moralo biti, da bomo vsi skupaj prodali za 2 centa več. Mislim tudi, da na slovenskem prostoru ne bi smela obstajati konkurenca, temveč bi se morali združiti pod skupno streho. No, da ne bom izpadel črnogled, v Sloveniji se z večjimi pridelovalci zdaj končno pogovarjamo o možnostih sodelovanja, tako da volja očitno obstaja. Celo Evropska komisija na področju sadja in zelenjave, ki je kot sektor zelo ranljiv, stimulira povezovanje v tako imenovane organizacije proizvajalcev.
Sicer pa nam v Evropi predstavlja največjega konkurenta Poljska, ki z dumpingom ruši trg. Južna Tirolska s svojimi sadjarji, od katerih sem se tudi sam ogromno naučil, je tudi zelo močna na evropskem parketu. Po kvaliteti so v Evropi oni najboljši, Poljska pa največ pridela. Se je pa v zadnjih desetih letih evropski trg spremenil, saj so države, ki do takrat še niso bile samooskrbne, zdaj to postale in dejansko nimaš več kam izvažati. Smo pa mi v primerjavi z na primer Angleži slab mesec bolj zgodnji s pridelki in v tistem kratkem času to izkoristimo za izvoz.
Sicer pa je izvoz v Evrosadu v zadnjem letu in pol razdeljen tako, da gre tretjina pridelanega v Anglijo, tretjina v Egipt ter tretjina v Dubaj, Savdsko Arabijo, Kuvajt ter Katar. Smo pa imeli že prve zabojnike, ki so šli v Hong Kong, Singapur in Maldive.

 

 

Je terensko delo v Evrosadu bolj sezonske narave ali lahko poteka skozi celo leto? 

Del odgovora se skriva v odgovoru o novih investicijah in širitvi ponudbe. S tem, ko smo v asortiman dodali jagode, češnje in hruške, smo sezono podaljšali. Sicer pa na našem trgu vlada pomanjkanje delovne sile. Vedno je veljalo, da sezonska dela opravljajo delavci iz socialno šibkejših območij, tako da smo primorani iskati delavce iz teh območij, saj se Slovenci, če se že odločijo za to delo, odpravijo v bogatejše države.

 

Se obeta tudi vaši panogi robotizacija?

Absolutno. To je korak v prihodnost. Pri nas smo na sortirnico že robotizirali. Zdaj lahko 10 ton jabolk sortiramo v pičli uri. V Angliji, kjer sem pred kratkim bil na obisku, z noro hitrostjo robotizirajo večino procesov. Na Novi Zelandiji so letos celo imeli prva obiranja jabolk z roboti. Seveda, razvitejše države lažje implementirajo spremembe, a mislim, da bo tudi nas kmalu doletelo, saj je pritisk na ceno prevelik in je strošek dela enostavno previsok. 

 

Dotakniva se še malo izobraževanja. Kako se ga poslužujete v podjetju?

Ravno včeraj smo za to mizo imeli pogovor o pomembnosti internega izobraževanja, saj moramo prav vsi, na vseh nivojih, vedeti več kot pa le osnove. V pakirnici morajo vedeti, kakšne so specifike trga, za katerega pakirajo. Torej, moj odgovor je, da se v podjetju absolutno zavedamo pomena izobraževanja ter ga tudi izvajamo oziroma skrbimo za to, da se naš kader ustrezno izobražuje.
Kot podjetje se moramo vprašati, ali mi želimo krojiti spremembe ali obratno. Vprašanje je seveda retorično, a odgovora ne gre jemati za samoumevnega. Znanje je največji kapital in vanj moramo vlagati. 

Kdo je Boštjan Kozole osebno in kdo poslovno?

Naša panoga zahteva neprestanega pogledovanja v nebo in spraševanja, kakšno vreme nas čaka in kako bo vplivalo na pridelek. To me spremlja seveda tudi izven delovnega časa . Sicer pa se trudim, da osebnega ne mešam preveč s poslovnim. Imam svoje hobije, prvi je seveda rokomet, rad potujem, kar mi služba že sama sebi omogoča, a vedno izkoristim še za kak turistični podvig. Svoje čase sem igral golf, zdaj me veseli vodena vadba. Sicer pa so moja strast postala vina. Zelo me zanima vse okoli vin, tudi iz profesionalne plati. Ob vinu sodi tudi dobra hrana, tako, da gastronomija zavzema velik del mojega prostega časa.

 

 

Dotaknimo se še malo naslova. Evrosadova zgodba priča, kako uspešno je lahko predajanje štafetne palice v družinskem podjetju. Starejša generacija prinese modrost, mlajša zanos, skupaj lahko zmagata. Naj nam bo to za navdih.

 

Social media & sharing icons powered by UltimatelySocial