Ena na ena z Lučko Žunič

21. 10. 2019

»Najbolj se me dotaknejo uspešne zgodbe mladih podjetnikov, ki so začeli praktično iz nič.«

 

Lučka Žunič, študentka drugega letnika na Fakulteti za podjetništvo, sprva ni dobro vedela ali razumela, zakaj smo jo povabili k pogovoru. Recimo temu, da je (pre)skromna 🙂 . Opisala se je kot dekle z velikimi sanjami, ki išče svoje mesto v svetu podjetništva. Za nas je to dober razlog za pogovor, se vam ne zdi? Pravi, da nič ni nedosegljivo, in da se ključ do uspeha skriva predvsem v drugačnosti. To pa je navsezadnje tudi naš moto, kajne?

 

Kaj je botrovalo odločitvi za vpis na GEA College?

Po končani gimnaziji in opravljeni splošni maturi nisem želela nekam samo zato, da študiram. Tega sem se v resnici bala, ker se mi zdi precej grozno, če človek počne nekaj, kar ga ne veseli.

V sebi nosim precej zanimanja za psihologijo in oblikovanje. Slednjega je v naši družini veliko in mi je res blizu. Zanima me predvsem interier dizajn. V prostem letu po končani splošni gimnaziji sem imela dovolj časa za premlevanje in spoznavanje svojih vzgibov in želja. Za študij psihologije se nisem odločila, saj nisem bila prepričana, da bi želela kariero na tem področju. Kot področje me še vedno zelo privlači in bom nadaljevala z branjem in izobraževanjem, a bolj za potešitev radovednosti. Poleg tega pa sem mnenja, da moraš biti kot podjetnik vedno tudi malce psihologa. Z notranjim oblikovanjem bom najbrž tudi ostala povezana, bom še videla v kakšni obliki in na kakšen način. Morda skozi podjetništvo. No, v eno stvar pa sem od nekdaj bila prepričana. Enkrat bom sama svoj šef! To verjetno vejo čisto vsi, ki me malo bolje poznajo. Tik pred pričetkom študijskega leta 2018 sem se začela zanimati za študij podjetništva, in moje raziskovanje me je pripeljalo do GEA Collega.

Pri izbiri študija sem iskala predvsem odmik od prej poznanih izobraževalnih pristopov. Ni me zanimalo zgolj sedenje v klopeh, obiskovanje predavanj in pripravljanje doma za izpite. To lahko pravzaprav dobim povsod. Poglavitni razlog za vpis je bil, da je program Podjetništvo že v dodiplomskem študiju, ne pa kasneje. Zanimal me je tudi »spremljevalni« program. Delavnice in ostale obštudijske aktivnosti, bi rekla, dajejo resnično vrednost mojemu študiju in so odlična priložnost za oblikovanje realne predstave o svetu podjetništva. Spoznavam nove ljudi in širim svoja obzorja, predvsem pa se je veliko lažje razvijati, če si obdan spodobno mislečimi. Sigurno ena boljših odločitev je bila pridružitev študentskemu svetu, kjer sem letos aktivna že drugo leto. 

 

Od kod izvira želja po podjetništvu?

Že od nekdaj vem, da me misel na »običajno« življenje, ne privlači najbolj. Vsakodnevni urnik med 8.00 in 16.00 se mi zdi preveč rutinski. Poleg tega me možnosti, ki jih podjetništvo ponuja, zelo privlačijo. Sem umetniška duša in se ne želim ukalupljati. Že od nekdaj okoli sebe zaznavam stvari, ki bi se jih dali izboljšati. Na primer izdelke, ki še ne izkoriščajo vsega svojega potenciala. Ali pa storitve, ki imajo še veliko možnosti za razvoj. Ne prihajam iz družinskega podjetja, nisem odraščala v takšnem okolju, a vendarle je očitno želja v meni. 

 

Se vam zdi, da je to, da človek v zgodnji mladosti že natančno ve, kaj bi rad v življenju počel, lahko tudi breme?

Lahko je, seveda. Pogosto je. Ko natančno veš, česa si v življenju želiš, velikokrat sam sebi niti ne dopuščaš drugih možnosti. In s tem nad sabo ustvariš pritisk, saj je uspeh tvoja edina možnost. Druge ni. Natančno začrtana pot lahko odvzame nekaj zraka iz pljuč. Jaz si vedno puščam odprte možnosti, odprte poti, vem pa, kakšna je širša slika in ji sledim.

Sicer pa veliko časa namenim učenju in izpopolnjevanju. Trdno verjamem v to, v gradnjo samega sebe. Poletne počitnice so zame vedno predstavljale super priložnost za zaslužek, poletno delo pa se je včasih »zavleklo« tudi v šolsko leto, tako da sem nekaj časa kombinirala pouk v dopoldanskem in službo v popoldanskem času. Tako sem kasneje lahko obiskala kakšno delavnico ali tečaj. Na ta način skrbim za svoj razvoj in za to, da ostanem na začrtani poti.  

 

Kako si predstavljate svojo podjetniško pot?

Želim imeti lastno podjetje. Ali več njih. Želim delovati na različnih področjih. Poleg oblikovanja in psihologije me namreč zanima tudi književnost, saj imam smisel za pisanje. Imam veliko idej, ki bi jih nekoč želela uresničiti. No, pravzaprav sem že začela delati na nekaterih. Običajno izhajam iz svojih potreb in želja, ki jih trg ne zmore zadovoljiti. Takrat mi na misel prihajajo nove ideje in zamisli.

Ne želim pa se omejevati zgolj z enim podjetjem, a naj se ne sliši to pretenciozno. Želim rasti s podjetjem, želim iti do konca, če se lahko tako izrazim. Trenutno imam kar nekaj podjetniških idej, a jih moram spremeniti v podjetniške priložnosti. Vem, da se nekateri podjetniki kar »vržejo na glavo« in dajo svoj izdelek ali storitev na trg ter potem reagirajo. Po naravi sem zelo organizirana in se zaenkrat držim, reciva temu, malo bolj varne poti. Se pa mi kljub temu zdi, da je treba biti v podjetništvu drzen in drugačen, kar pogosto pomeni posegati po stvareh izven svojih ustaljenih okvirjev. Kar se moje kariere v prihodnosti tiče pa bomo videli, kako se bom razvijala. 


>> Tudi tebe zanimajo pravi poslovni izzivi? Preberi si več o programu Podjetništvo


Kaj mislite s tem, da delate na podjetniški ideji? Kako to izgleda?

No, ideja, ki se mi porodi, se najprej prelevi v grob osnutek. Se pravi, da »sliko« iz glave prenesem na papir, računalnik ali kak drug medij. Šele ko svoje zamisli zapišem in jih na listu papirja vidim pred sabo, se v svojih mislih premaknem dalje. Takrat idejo začnem izpopolnjevati, jo ocenjevati, premlevati… Razmišljam o različnih načinih, na katere bi lahko to predstavila ljudem, kako jim ga približati, kako ga še spremeniti, če se trg na začetku ne bi odzval in tako naprej. Vse to dojemam tudi kot proces učenja.  

 

Se vam zdi, da si mladi dovolj drznete biti podjetniki ali ne?

Če nas primerjam, na primer, z Američani, zagotovo ne. Za to obstaja seveda več razlogov. Mi nimamo toliko podjetniškega DNA-ja kot oni, tudi naše okolje, v katerega spada tudi izobraževalni sistem, ne spodbuja podjetništva v tolikšni meri, kot ga v ZDA. Pa vseeno, morda ne gre iskati primerjav z njimi. Mislim, da je pri nas iz leta v leto boljše, da imamo mladi vedno več priložnosti in poligona za uresničevanje svoji podjetniških sanj in da nas sistem v tem oziru vedno bolj podpira. Sicer bi si s strani mladine želela še nekoliko več iniciative, še nekoliko več zanosa, a morda moramo počakati še nekaj časa, da se kolesje dobro zavrti. Ko bomo mladi zares videli čudovitost v podjetništvu, kot je to v enem od vaših intervjujev opisal doc. dr. Jeraj, bodo stvari še lažje stekle. Sem pa bolj optimistična kot karkoli drugega.

Bi pa, če se lahko malo dotaknem šolskega sistema v tem kontekstu, sama predlagala počasno uvajanje podjetništva in aktivnosti, povezanih s tem, že ob koncu osnovne šole. Pri trinajstih, štirinajstih letih se že lahko prepoznamo kot nadobudne podjetnike. Zagotovo pa bi v srednjih šolah že morali bolje spoznati, kaj podjetništvo prinaša, saj bi morda pri vpisu na fakulteto oziroma študij lažje vedeli, kam želimo, da nas pot vodi. Po opravljeni gimnaziji namreč težko veš, če ti je podjetništvo blizu. Ali pa bi te utegnil zanimati.  

 

 

Ko boste vodili svoje podjetje, kakšna voditeljica boste?

Kot vodja bom skrbela predvsem za prijetno klimo in kulturo v podjetju. Ustvariti si želim okolje, v katerem se vsi člani ekipe dobro počutijo in med sabo odprto komunicirajo. Pomembno se mi zdi, da je vodja aktiven član ekipe, ne le opazovalec. To je med drugim tudi način, da zaposleni razvijejo čut pripadnosti podjetju, kar se mi zdi izredno pomembno. Ekipa tako lahko doseže, ali celo preseže zastavljene cilje.

Blizu mi je sodoben način vodenja podjetij. Ne verjamem, da voditelj lahko samo zaradi svoje pozicije uživa zaupanje sodelavcev. Pomembno se mi zdi predvsem mentorstvo in nagrajevanje zaposlenih za njihove dosežke/rezultate. Pri tem se mi zdi še posebej pomembno, da imajo zaposleni v podjetju možnost za neprestan razvoj, tako na osebni kot tudi profesionalni ravni. Všeč mi je, da morajo voditelji danes imeti izjemno dobro razvite mehke veščine. Všeč mi je, da neka avtoritativnost vedno bolj izgublja mesto med vodilnimi funkcijami v podjetjih. Plača že kar nekaj časa ni edini ali pa najpomembnejši faktor pri odločanju za službo, temveč počutje, klima in tako dalje. In za to so v veliki meri odgovorni voditelji.

Želim biti navdih ostalim. 

 

Kdo vas v podjetniškem svetu navdihuje?

Najbolj se me dotaknejo uspešne zgodbe mladih podjetnikov, ki so začeli praktično iz nič. Takšnih, ki niso bili rojeni v uspešne podjetniške zgodbe, ampak si pot v svetu podjetništva utirajo sami. Taki ljudje so vir mojega navdiha. Z njimi se lažje poistovetim, njihove zgodbe pa mi vlivajo motivacijo za nadaljnje delo. Sicer pa globok priklon vsakomur, ki se poda na samostojno pot.   

 

Pa vi? Imate tudi sami velike podjetniške sanje?

 

Social media & sharing icons powered by UltimatelySocial