Trendi v STARTUP industriji 2025 skozi oči podjetniškega mentorja: refleksija ob zaključku projekta SPOT 23-25

Ob zaključku projektnega obdobja SPOT 23–25 se kot mentor, ki že vrsto let deluje v slovenskem podpornem podjetniškem okolju, vse pogosteje znajdem pred vprašanjem, kam pravzaprav stopa slovenski startup ekosistem. Leto 2025 ni več prihodnost, temveč realnost, v kateri se združujejo tehnološki preboji, spremembe v globalnem gospodarstvu, nova pričakovanja vlagateljev in izrazito spremenjena podjetniška miselnost nove generacije ustanoviteljev. V tem času se ne zaključujejo zgolj posamezni projekti, temveč tudi ena razvojna faza ekosistema, ki od vseh deležnikov zahteva resen razmislek o nadaljnji smeri.

V zadnjih letih smo v mentorskem delu spremljali podjetnike, ki so vstopali v inkubatorje z zelo različnimi izhodišči: od klasičnih lokalnih storitev do globoko tehnoloških rešitev z globalnim potencialom. Ravno ta razpon razkriva realno sliko slovenskega podjetništva – veliko ustvarjalnosti, veliko ambicij, a še vedno precej omejeno sistemsko okolje, ko pride do hitre rasti, internacionalizacije in dostopa do resnega kapitala. Trendi, ki se danes jasno kažejo v globalnem startup prostoru, to vrzel še dodatno povečujejo; ali jo bomo znali premostiti, pa bo odločalo naslednje obdobje.

Eden najizrazitejših premikov, ki smo ga zaznali v zadnjih dveh letih, je popolna normalizacija umetne inteligence kot temeljnega gradnika poslovnih modelov. V mentorski praksi se danes s podjetniki skorajda ne pogovarjamo več o tem, ali bodo uporabili umetno inteligenco, temveč zgolj še, kako in za kakšen namen. Umetna inteligenca je iz podporne tehnologije prešla v središče ustvarjanja vrednosti. To pomeni, da startupi ne avtomatizirajo več zgolj notranjih procesov, temveč na inteligentnih sistemih gradijo produkte, storitve in odločitvene mehanizme. Tudi slovenski podjetniki so ta trend hitro zaznali, vendar tu naletimo na prvo večjo sistemsko omejitev: veliko znanja nastaja na univerzah in raziskovalnih institucijah, bistveno manj pa ga prehaja v podjetniško prakso. Pogosto spremljamo situacije, ko ima ekipa vrhunsko tehnično idejo, a nima dostopa do pilotnih projektov, testnih okolij in prvih zahtevnih naročnikov. Razkorak med razvojem in trgom ostaja ena največjih razvojnih ovir.

Drugi pomemben trend, ki ga kot mentor opažam skoraj pri vsakem novem projektu, je usmerjanje v zelo specifične tržne niše. Globalni premik od splošnih digitalnih rešitev k t. i. vertical SaaS modelom se danes vse pogosteje pojavlja tudi v Sloveniji. Podjetniki se ne sprašujejo več, kako narediti rešitev za vse, temveč kako čim globlje razumeti zelo konkretno panogo. Posebej zanimivo je, da ravno tukaj Slovenija skriva pomembno konkurenčno prednost. Naš prostor že desetletja gradi močne industrijske, zdravstvene, energetske in logistične sisteme, ki pa so pogosto šibko digitalizirani. Startup, ki zna te sisteme razumeti, ima realno možnost ustvariti rešitev z visoko dodano vrednostjo. Toda ponovno se pokaže omejitev podpornega okolja: regulacije, dostop do podatkov, dolgotrajni postopki vključevanja v pilotna okolja in previdnost velikih sistemov startupom pogosto zapirajo vrata ravno v trenutku, ko bi jih najbolj potrebovali.

Poseben pomen je v letu 2025 dobila tudi trajnost. V mentorskem delu je izrazito opazno, da nova generacija podjetnikov ne razmišlja več zgolj o rasti, temveč tudi o vplivu. Vse več projektov že v osnovi gradi svojo vrednostno ponudbo okoli trajnosti, energetske učinkovitosti, krožnega gospodarstva ali družbene odgovornosti. Ta usmeritev ni rezultat modnega trenda, temveč predvsem posledica sprememb v kapitalskih tokovih in potrošniških vzorcih. Vlagatelji vse pogosteje zahtevajo merljiv učinek, kupci pa vedno bolj sprašujejo po trajnostnem ozadju izdelkov. Slovenija ima tu zaradi svojih naravnih danosti in relativno visoke okoljske zavesti izjemno priložnost, a je ponovno ujetnica počasnega prehoda od prototipa do industrijske uporabe. Mnogi obetavni »zeleni« startupi obstanejo na ravni demonstracijskih projektov, ker nimajo dostopa do resnih investicijskih instrumentov, ki bi omogočili proizvodni preboj.

Četrti izjemno pomemben trend je popolna preobrazba organizacije dela. Startup leta 2025 ni več vezan na lokacijo, temveč na sposobnost sodelovanja v globalnem prostoru. Kot mentor vedno pogosteje spremljam ekipe, kjer so ustanovitelji v Sloveniji, razvijalci na Balkanu, oblikovalci v Skandinaviji, prodaja pa poteka v Združenih državah. Ta razpršenost ekip slovenskim startupom omogoča dostop do znanj, ki jih doma preprosto ni dovolj. Hkrati pa to odpira novo vprašanje za podporni sistem: kako zadržati domače talente, če lahko sodelujejo z globalnimi projekti, tudi kadar ti niso več vezani na slovensko okolje? Podporno okolje bo moralo v prihodnje precej bolj resno razmišljati o ustvarjanju pogojev, ki bodo omogočali dolgoročno kariero v domačih startupih, ne le kratkotrajnega sodelovanja.

Ob vsem tem se kot mentor vedno znova vračam k vprašanju rasti. Analize najhitreje rastočih startupov kažejo, da v letu 2025 ne zmagujejo več nujno tisti z največ kapitala, temveč tisti, ki znajo zelo natančno nasloviti trg, graditi prihodke zgodaj in ob tem ohranjati finančno disciplino. Ta prehod iz »rasti za vsako ceno« v »rast z nadzorom« je eden najpomembnejših premikov zadnjih let. V slovenskem prostoru to pomeni, da startupi vse pogosteje razmišljajo o prihodkih že v inkubacijski fazi in ne več izključno o investiciji kot edinem cilju. To je zrela sprememba v podjetniški miselnosti, ki kaže, da se ekosistem uči.

Ko ob zaključku projekta SPOT 23–25 gledamo celotno sliko, lahko rečemo, da je slovenski startup ekosistem bistveno bolj razvit, profesionalen in povezan, kot je bil pred desetimi leti. Imamo več inkubatorjev, več mentorjev, več izobraževalnih programov, več zgodb uspešnih podjetnikov in več izkušenj z vlagatelji. A hkrati ostajajo ključne strukturne omejitve: razdrobljenost podpornih instrumentov, relativno majhen trg, omejen dostop do večjih investicijskih krogov, dolgotrajni regulatorni postopki in šibka povezanost med znanostjo in podjetništvom.

Vprašanje »kako naprej« zato ni vprašanje novih posameznih projektov, temveč vprašanje sistema. Ali bomo kot država in kot ekosistem znali ustvariti okolje, kjer bodo startupi lahko rasli brez stalnega preseljevanja v tujino? Ali bomo znali povezati univerze, industrijo, vlagatelje in podporne institucije v funkcionalno celoto, ne zgolj v formalno mrežo? Ali bomo sposobni prepoznati, da novi trendi – umetna inteligenca, trajnost, industrijska digitalizacija in globalno delo – zahtevajo nova pravila igre, ne pa zgolj podaljševanja starih shem?

Kot mentor verjamem, da ima Slovenija vse potrebne elemente za naslednji razvojni preskok. Ima znanje, ima talent, ima vedno več poguma in ima vedno več izkušenj. Manjka predvsem sistemska odločnost, hitrost odločanja in dolgoročna vizija, ki bo pogled usmerjala dlje od posameznega razpisnega obdobja. Projekt SPOT 23–25 se zaključuje, a razvoj slovenskega startup ekosistema se ne sme. Nasprotno – prav zdaj se odpira novo poglavje, v katerem ne bo več dovolj vprašanje, koliko podjetij smo ustvarili, temveč predvsem, kakšna podjetja smo zgradili in ali imajo resnično možnost postati globalni igralci.

Avtor članka:
Mihael Leskovar
Inkubator GEA College
Objavljeno dne: 9. 12. 2025